Decembrski kulturni Dunaj tudi z Bizetovo opero Lovci biserov

Utrip na Dunaju je skoraj nepredstavljivo kulturen, opazno je, da se njegovih manifestacij udeležuje vse več slovenskih obiskovalcev, saj je organiziranih turističnih vodstev vse več, in ko precej glasni Slovenci zasedejo Mirójevo razstavo v Albertini, se zdi, kot da je ves Dunaj spet naš!

V Theatru an der Wien je bila odmevna predstava sicer znane opere Georgesa Bizeta Lovci biserov (Les pêcheurs de perles), v decembru pa je najprej na programu novitete American Lulu najbolj znane sodobne avstrijske skladateljice mlajše generacije, večkrat nagrajene Olge Neuwirth, potem pa Händlov Rinaldo ter Bachov Božični oratorij kot balet v koreografiji Johna Neumeierja. Program izvajajo različni ansambli, saj Theater an der Wien nima svojega stalnega orkestra in zbora.

Bizetovi Lovci biserov so drzna predstava z mnogimi elementi iz aktualnega, predvsem televizijskega sveta, ki nekako nadgradi sicer eksotično zgodbo iz nedoločenega časa na otoku Cejlonu (danes Sri Lanki). Ta eksotika je v scenografiji Marousche Levy razdeljena na dva dela; na onega v odprtem preseku neke stanovanjske zgradbe (kot vitrino) notranjosti stanovanj, v katerih so stanovalci (tu v funkciji opernih zboristov), in kar se sproti in v različnih scenskih inervencijah dogaja na prednji strani odra. Ta dvojnost je odločilna, ker se ozadje s prekrito prosojno zaveso po potrebi spreminja v ogromen projekcijski zaslon, na katerega so v živo projecirane zlasti intervjuvanske in samoizpovedne epizode dveh glavnih moških junakov: lovcev biserov Nadirja in Zurge.

Ženska in moško rivalstvo

Teh projekcij kajpada ne bi moglo biti brez udeležbe televizijske ekipe na odru, ki deluje kot najpomembnejši dramski akter in na posameznih mestih precej moteče, čeprav česa takega v libretu ni. V njem je še tretji moški lik, svečenik Nurabad, tu spiker, medijski ali televizijski voditelj, ki »skače« iz ene funkcije v drugo; iz kronista v operno osebo, kar se zdi glede na ta koncept še najbolj moteče, ker ne izpričuje distance »televizijca« v njegovi funkciji od začetka do konca opere, ampak je še nekdo ali predvsem nekdo drug, ki v sami zgodbi odigra odločilno vlogo na povsem drugačni ravni kot jo prevladujoče odrsko kaže, s čimer pa je storjena največja napaka v tej produkciji, za kar je še najbolj kriva režiserka Lotte de Beer.

Ženska, oboževana in čedna svečenica Leila ima svojo preteklost in sedanjost, v kontekstu rivalstva dveh moških pa se zdi režija razvojno precej kaotična, zlasti spričo nepričakovane spremembe vedenja ljubezensko zavrnjenega Zurge v korist Nadirja; Zurga s spletko in požarom reši na smrt obsojena ljubimca, da še pravočasno pobegneta, sam kot poraženec pa umre.

Kostumografka Jorine van Beek je stremela k eksotiki in brezčasnosti, v televizijsaki ekipi pa bolj k »delavski« podobi, pri čemer je Nurabad ves čas sladkobni televizijski šarmer.

Lovci biserov tako izgubijo svoj romantični naboj, eksotiko, ki je v glasbi opojna, z nekaj slavnimi arijami in dueti (prvi Nadirja in Zurge). Morda je bila primarna želja, da bi predstava predvsem gradila na slavni sopranistki Diani Damrau, ki se je izkazala v vsej svoji dramatični igralski in vokalni moči, a so bili tudi ostali, najbolj tenorist Dmitry Korchak kot Nadir, nekoliko manj baritonist Nathan Gunn kot Zurga in še manj basist Nicolas Testé kot Nurabad močni soakterji.

Video Finna Rossa in oblikovanje luči Alexa Broka ter skoraj ves čas na odru prisotna televizijska ekipa (nastavljena kamera solista »v studiu« snema sama) so naredili predstavo sodobno, dinamično, všečno, mladostno, konceptualno perspektivno, ne brez spogledovanja z drugimi žanri. Dirigent Jean - Christophe Spinosi je vodil ORF radijski simfonični orkester Dunaj zanesljivo, tako kot je bil dobro pripravljen Zbor Arnold Schönberg (Erwin Ortner).