Tiskane izdaje
Drugi koncert Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije je ponudil dovolj kontrasten, a na več ravneh vsebinsko povezan spored. Vodil ga je sloviti Neville Marriner.
Devetinosemdesetletni maestro je za izvajalce nesporna avtoriteta, kar je bilo na koncertu v četrtek, 24. oktobra, čutiti ves večer.
Uvodni Bachov Ricercare a 6 voci v orkestraciji Antona Weberna je za izvajalce precej nehvaležna skladba, ki zahteva predvsem zmožnost komornega muziciranja in izredno izvajalsko disciplino. Izvedbene možnosti niso bile povsem izkoriščene. Brittnova Sinfonia da requiem je bila dobro naštudirana.
Tekla je gladko, vendar se lok dolge gradacije v Lacrymosi nekako ni hotel napeti, še zlasti v zadnjem stavku je bilo čutiti v orkestru precejšnjo izrazno distanciranost in nesproščenost, kot da bi se glasbeniki bolj kot ne ukvarjali s čim bolj korektno izvedbo partiture.
Izvedba Mahlerjeve Prve je bila po nedavnih gostovanjih Gewandhausa in Dresdenčanov z Mahlerjem gotovo posebna preizkušnja, saj se primerjavam ni bilo mogoče izogniti. Orkester jo je prestal častno. Prvi stavek je bil sicer (zlasti v izpeljavi) nekoliko statičen, zato pa je maestro v drugem stavku presenetil z za Ländler precej živahnim tempom, pri čemer je Trio zelo lepo uspel. Tudi tempo tretjega stavka je bil hitrejši od običajnega, kar ni bilo v prid zbranosti in napetosti.
V zadnjem stavku pa je po nekoliko obotavljajočem začetku ob prvi umiritvi glasba stekla in sledila je čvrsta napetostna gradacija vse do konca. Navdušeno abonmajsko občinstvo je nagradilo dirigenta in orkester s stoječim aplavzom. Orkester je ves večer deloval urejeno, mestoma zelo angažirano, pa vendar v izrazu in muziciranju zadržano, kar gre verjetno pripisati sveže naštudiranemu programu in s tem povezani izvedbeni previdnosti. Predpostavljam, da so glasbeniki po četrtkovem uspehu v petek dobili polet.
Filharmoniki so pri nas verjetno edini izpostavljeni neposredni in sprotni primerjavi z najboljšimi svetovnimi izvajalci. Ob tako dobrem koncertu se lahko ponovno začudimo nerazumnemu ravnanju države, ki sicer vzdržuje orkester, a mu hkrati ne zagotovi sredstev, s katerimi bi lahko pogosteje angažirali vrhunske dirigente in soliste. Kulturna »politika« raje brez tehtnega razmisleka o strateških in dolgoročnih učinkih troši drugje. Orkestra SF verjetno še nikoli niso sestavljali tako dobro usposobljeni glasbeniki in greh je, da tega potenciala zaradi strateške slepote financerja ne bomo izkoristili.
