Orkester v malem

Idrijski harmonikarski virtuoz Marko Hatlak po obisku Severne Amerike ne bo imel časa za prilagajanje časovni razliki, saj bo imel na voljo le nekaj dni, da se bo pripravil na poseben koncert z Big Bandom RTV Slovenija, v katerem bosta moči združila harmonika in jazzovski orkester. Hatlaka smo ujeli v kanadskem Torontu, kjer so ga med drugim s koncertom navdušili – Laibach!

Kaj počnete v Severni Ameriki?

Sem na solo turneji. Za mano so že nastopi v Washingtonu, Eastonu in Annapolisu, vmes sem skočil v Ottawo, danes sem v Torontu, jutri se vračam v Ottawo in nato spet v Washington, kjer imam glavni koncert v Kennedyjevem centru. Na solističnih koncertih skušam prikazati čim širšo stilsko paleto, ki se izvaja na harmoniko, od baroka, Mozarta do bossa nove, tanga, glasbe Balkana in seveda kaj slovenskega, da predstavim našo deželo. Tudi zapojem jim in jih poskušam naučiti kakšno spremljavo. Torej vse, kar lahko naredim s svojima dvema rokama in glasom! (smeh)

S čim vas je Amerika najbolj navdušila in s čim malo manj?

Navdušuje me odprtost ljudi, ki so takoj pripravljeni na pogovor in hitro pridobiš nove prijatelje. Imajo veliko smisla za humor, prav posebna pa je njihova multikulturnost. Navdušujoče so tudi njena velikost in vse te neskončne možnosti nastopanja. Čedalje bolj pa ugotavljam, da je Slovenija res geografski biser. Na dlani imamo toliko različnih jezikov in zgodovinskih ozadij ... In seveda, da ne omenjam hrane, ki je pri nas odlična.

Ko povprečnemu Slovencu omeniš harmoniko, gotovo ne pomisli na klasično koncertno harmoniko. Lahko razložite razlike med klasično harmoniko, drugimi klavirskimi harmonikami in frajtonarico?

Moja koncertna harmonika je drugačna zaradi posebnega basovskega sistema, zaradi katerega lahko igram z levo roko enako melodijo kakor z desno, kar mi omogoča veliko večji obseg pri izvajanju baročnih stvari, v swingu in jazzu lahko igram značilne basovske linije itd. Najpomembnejša razlika pa je v tem, da ima instrument več zvoka, veliko registrov, najlaže bi ga opisal kot orkester v malem. Ko igram Američanom in Kanadčanom, jih navdušuje ta širina, Slovence pa, jasno, najbolj navdušujeta valček in polka in precejšen izziv je prav njim predstaviti glasbeni napredek, ki se je zgodil od 50. let naprej, ko je ta generacija prišla v Ameriko, saj jih harmonika spominja predvsem na narodnozabavno glasbo.

Vaš imidž je precej rockerski, čeprav ste »po duši tango glasbenik«, igrate pa tudi bobne.

Z rockom sva tesno povezana še iz osnovne šole, vedno me je zanimala glasnejša glasba. Verjetno zato, ker ima najmočnejšo energijo. Vedno je bil zame poseben hedonizem sesti za bobne in se znoreti. Tako si kasneje bolj umirjen za tenkočutno izvajanje, ki ga zahteva klasična glasba. Rock je bil torej vedno protiutež romantiki in tudi na koncertih imam agresivnejše dele in na drugi strani čim bolj nežne trenutke. Sicer pa so me navduševali Faith No More, Metallica, Pantera idr.

Tisti, ki še niso bili na vašem nastopu, ne vedo, da niste zgolj harmonikar, ampak celovit performer, ki zna šarmantno in duhovito zabavati občinstvo, ki nastop rad popestri s plesom, rad tudi zapoje …

Vedno razmišljam o tem, kako bom nastop začel in ga končal, kar pa se dogaja vmes, je spontano in odvisno tudi od odziva občinstva, ki je seveda različno. Včasih te poslušajo starejši, drugič je veliko otrok. Pomembno je, da se občinstvu odpreš, ljudje imajo radi, da med umetnikom in njimi ni pregrade, da smo feni drug drugemu. Tudi jaz brez občinstva ne morem.

S čim boste poskušali presenetiti ljudi, ki so vas videli in poslušali že v najrazličnejših projektih, od nastopa v SNG Opera in balet do Izštekanih, z Big Bandom RTV Slovenija v SiTi Teatru – pa recimo, da »jet-leg« ne sodi v kategorijo presenečenj?

(Smeh) Res upam, da bo »jet-leg« do takrat že mimo, a to ne bo tako pomembno. Z dirigentom Tadejem Tomšičem sva se zelo ujela in skupaj sva oblikovala program, v katerem bodo poslušalci lahko slišali nekaj starejših klasik, kot je Over The Rainbow, odlično bossa novo Enigma, ruske Črne oči v swingu, dve deli Astorja Piazzole – Libertango in Oblivion–, ki sta zelo znani, vendar je Tomšič naredil tako odličen aranžma. Poleg še nekaterih drugih bom predstavil tudi svojo skladbo Tango Dance, na koncu pa bom zapel Benčevo legendarno skladbo Ta noč je moja.

Kakšen je vaš odnos do petja, ki preseneti marsikaterega obiskovalca vaših koncertov?

Pojem že tako dolgo, kakor igram harmoniko. Že v osnovni šoli sem pel v soul bendih, nato je v srednji šoli in z bobni to sicer malce zamrlo, potem pa sem se spet začel vračati. Vokal je tak prvinski instrument, zelo izrazen. Sicer nisem posebej vešč v treningu in šolanju glasu, ampak se trudim izpiliti vse segmente v krogu znanja, ki ga imam. Všeč mi je, da nisem samo na tipkah, ampak da lahko ljudem nekaj ponudim tudi z besedo oziroma z obojim skupaj, kot to počnem v skupinah Funtango ali Kapobanda.

Katere stvari bi morale delovati, da bi vašo pesem širša javnost spoznala tudi za popevko tedna na nacionalnem radiu? Je kaj takšnega sploh na seznamu vaših želja?

Prav kmalu bom izdal singel Pesem o Ljubljani, naredil sem himno prestolnici. Morda mi res malce manjka kakšna vokalna skladba, saj sem bil doslej precej vpet v korenine študija, zdaj pa poskušam ustvariti svoj nov ustvarjalni pristop, ki se bo lahko raztezal od popa do klasike in od funka do jazza.

Ste si v zadnjem času ogledali kakšen koncert, ki vas je navdušil?

Prav presunili so me Laibach, dvakrat sem jih videl tu v Ameriki, v Washingtonu in zdaj še v Torontu, in res smo lahko ponosni, da imamo v Sloveniji tako profesionalno izdelan bend. Omenil bi še Carmino Slovenico, projekt, ki prav tako sega čez vse meje.