Martin Belič: Orkestri so danes glasbeni stroji

Za flavtistom Martinom Beličem je meteorski karierni vzpon.

Po šolanju na mariborski glasbeni gimnaziji je študiral na salzburškem Mozarteumu pri Ireni Grafenauer, podiplomski študij je zaključil pri Michaelu Martinu Koflerju, pri štiriindvajsetih letih pa je drugi flavtist Münchenskih filharmonikov.

Kako se počuti glasbenik, ki mu že na začetku kariere dirigira Lorin Maazel?

Žal sem pod Maazelom igral le dve leti, vendar je bila izkušnja v smislu inspirativnosti in energije izjemna. Imel je posebne prijeme, ki so glasbeniku omogočali narediti kvalitativni preskok v zelo kratkem času in z minimalnimi napori, kar je pri današnjem tempu in raznolikosti repertoarja nujno.

Ko je orkester še vodil Sergiu Celibidache so imeli deset dni vaj, izpilili program in uživali na koncertu, sedaj imamo le dve, včasih tri vaje, sledi niz koncertov in takoj nato vaje za naslednji program. To me je na začetku motilo in sem bil nekoliko zmeden, želel sem si bolj poglobljenega, študijskega pristopa, vendar so orkestri danes pač nekakšni glasbeni stroji, ki morajo producirati čimveč in to čim hitreje.

Maazela je nadomestil Valerij Gergiev, kar bi lahko pomenilo le še stopnjevanje te izredne dinamike, poleg tega je znan kot precej svojevoljen in muhast dirigent?

Odkrito rečeno nisem ravno njegov oboževalec. Moja skepsa se je že potrdila, ima navado, da zamuja na vaje, včasih jih tudi nepričakovano odpove, odpovedal je celo že kakšen koncert. Če se od glasbenikov pričakuje profesionalnost in sto odstotna pripravljenost, potem se to toliko bolj pričakuje od šefa dirigenta. Če se bo to nadaljevalo, se lahko zgodi, da se bodo odnosi v orkestru začeli krhati, padel bo njegov ugled; problem je tudi alkohol, njegovi politični angažmaji ...

Ob gostovanju v Londonu in New Yorku so orkester spremljali protesti zaradi Gergieve podpore Putinu?

Natanko tako. Je Putinov pristaš in osebni prijatelj, kjerkoli smo letos gostovali so bili zaradi tega določeni problemi. Upam, da se bo to umirilo.

Zdi se, da je upravni odbor Münchenskih filharmonikov pač želel imeti karizmatično, zvezdniško ime, ki bi samo po sebi zagotavljalo renome?

Odločanje je pravzaprav zelo demokratično, voli celoten orkester, res pa Gergiev ostaja še naprej tudi šef dirigent gledališča Mariinski, zato ne vem, kako bo uspel usklajevati obe funkciji. Nešteto angažmajev ima tudi drugod, kljub temu, da ima na razpolago zasebno letalo, pa res pogosto zamuja, še bolj moteče pa je to, da nima pravega stika s člani orkestra. Lorin Maazel je na gostovanja potoval v prvem razredu, vendar je bil na istem letalu kot mi, kadarkoli si se lahko nanj obrnil in se z njim pogovoril, pri Gergievu je zgodba povsem drugačna.

Povrh vsega še dirigira z zobotrebcem?

To je menda zato, ker je izgubil neko stavo in sedaj mora dirigirati z zobotrebcem, kar se mi ne zdi ravno primerno.

S kom bi si vi želeli delati?

Nedvomno z Zubinom Mehto, ne samo da je izreden dirigent, je tudi sposoben preprostega in iskrenega človeškega stika, kar je za glasbenika, vsaj zame, zelo pomembno. Danes mora biti glasbenik mlad, lep, poliglot, vešč v socialnih stikih in konverzaciji, kar postaja že precej naporno, marsikdo je morda nekoliko bolj okrogle postave in redkobesedna, zaprta, introvertirana osebnost, ki pa se zna čudovito odpreti z glasbo, vendar žal pogosto ostane spregledan. Za Mehto so pomembni predvsem glasbeni talent in iskrenost.

In orkester?

Münchenska filharmonija je sijajen glasbeni korpus, zelo lepo so me sprejeli, vendar funkcionira morda nekoliko preveč zgolj kot kolektiv. V Berlinski filharmoniji so glasbeniki tudi samostojne glasbene osebnosti, ki veliko nastopajo v drugih zasedbah ali na solističnih koncertih. Tudi ostala pravila so zelo stroga, mi smo nekakšni uslužbenci mesta München. So pa tudi dobre plati – če denimo Gergiev potuje po svetu in naleti na odličnega čelista, ga lahko v Sant Petersburgu angažira, prejšnjega pa vrže na cesto, kar se tudi dogaja. Mi smo veliko bolj zaščiteni.

Za flavto se izumljajo vedno nove tehnike igranja; je to relevanten izziv ali zgolj modna muha?

Ja, beatbox in podobni prijemi so danes vse bolj popularni, gre za podoben pojav kot je bilo denimo igranje alikvotnih tonov v času romantike, kar je bilo za nekatere nesprejemljivo. S tem se je nedvomno potrebno seznaniti, vendar je treba biti previden. Velik poudarek je na nastavku in na ambažuri, torej postavitvi ustnic, kar omogoča različne učinke, vendar lahko tudi zelo deformira ton. Mislim, da je na solističnih ali komornih koncertih povsem dovolj ena tovrstna skladba, sicer pa ostajam zvest klasični tehniki.

In klasičnemu repertoarju. Številni flavtisti, na čelu z legendarnim sir Jamesom Galwayem, se brez zadržkov posvečajo tudi bolj lahkotnemu programu?

Že Irena Grafenauer mi je dejala, da če se bom podal v pop glasbene vode, me ne bo več hotela poznati. Pri njej sem se naučil pomena tehnike, ki mora biti izpiljena do popolnosti, veliko je bilo igranja po metronomu, šele nato lahko začneš »delati« glasbo. Galway je legenda, pri njem je vse bolj lahkotno, nenazadnje si lahko to pri svojih letih in svojem stažu tudi privošči. Je tudi zelo kultiviran in prijazen gospod, ki ima velik smisel za glamur. Ko sem ga obiskal na njegovem domu v Švici, sem si lahko v vitrini ogledal kar osem zlatih flavt.

Vendar občasno na koncertih v duetu s kitaro ali klavirjem le posežete po drugačni literaturi, jazzu, tangu, atonalnih skladbah?

V manjših okoljih je potrebno zelo premišljeno sestaviti program, da pritegneš občinstvo. Sam sem doma v Slovenski Bistrici in tukaj je iluzorno pričakovati velik obisk, če bo repertoar zelo resnoben, podobno je tudi drugod po Sloveniji in tudi v manjših mestih v tujini. Zato se potrudim, da nekako ustrežem različnim pričakovanjem, zelo me veseli, če po koncertu pristopi kakšen obiskovalec in mi s solzami v očeh pove, da ga je kakšna interpretacija ganila. To je poslanstvo glasbe, zraven pa dodam še kakšno bolj zahtevno skladbo, da se obzorje poslušalcev širi.

Za razliko od drugih instrumentov se zdi veliko tudi sodobne literature za flavto?

Skladatelji imajo radi izjemne izrazne možnosti, ki jih flavta omogoča, to so najrazličnejše barve tona in efekti. Moram pa odkrito priznati, da me sodobna resna glasba posebej ne privlači, občasno kakšno delo naštudiram, da sem v teku s časom, da pa bi se v tej smeri specializiral, pa ni niti v skladu z mojimi glasbenimi preferencami niti s siceršnjimi obveznostmi v orkestru.

Za flavte ni nič manj pomemben mojster, ki izdela glasbilo, kot pri godalih; menda je sedaj v samem vrhu Kanichi Nagahara?

Tudi sam imam njegovo flavto. Münchenski filharmoniki so znani po temnem tonu, zato bi načeloma morala biti flavta srebrna, vendar imam sam zlato, da potemnim ton pa uporabljam ustnik iz platine. Instrument sem si moral kupiti sam, kar je bila zame velika naložba, saj je flavta stala skoraj petdeset tisoč evrov, že samo šestnajst karatno zlato stane šestnajst tisočakov. Nahagara izdela flavto v sodelovanju z naročnikom, nanjo sem čakal dve leti, veliko je bilo prilagoditev, ki ustrezajo mojemu načinu igranja.

Flavta je postala izjemno popularen inštrument. Glede na število seminarjev, poletnih šol in festivalov je to pri nas že skoraj nacionalno glasbilo?

Do takšne ekspanzije je prišlo v zadnjih desetih letih. Imamo velik Slo Flute Festival v Zagorju ob Savi, ki ga vodi Matej Zupan, skoraj nepregledno število poletnih šol, število glasbenikov in tudi profesorjev je izjemno naraslo, skladno s tem se je dvignila tudi kvaliteta, včasih imam celo občutek, da je prišlo do prenasičenosti na tem področju.

Tokratna slovenska koncertna turneja je zastavljena v smeri predstavitve virtuoznosti in vseh možnosti, ki jih ponuja flavta?

Trenutno funkcioniram na zelo visokih obratih in mi takšen izbor leži. S pianistom Ivanom Ferčičem sva program z naslovom Virtuoso predstavila že na Festivalu Ljubljana, gre pa predvsem za skladatelje iz obdobja romantike, ki pa so manj poznani. Med zanimivejšimi je Theobald Boehm, katerega partiture šele sedaj odkrivajo.

Lahko bi se posvetili zgolj mednarodni karieri?

Zdi se mi zelo pomembno, da ostanem prisoten tudi v Sloveniji. Glede na obveznosti imam zelo malo časa, tedensko imamo v Münchnu tri do štiri abonmajske koncerte, ob tem so tukaj še gostovanja, ki trajajo tudi mesec ali več, veliko nastopamo na Kitajskem in Japonskem, kjer je danes denar. Če želiš igrati, denimo, v newyorškem Carnegie Hall, moraš tako rekoč sam plačati za nastop – skratka svoj dopust namenim koncertiranju v Sloveniji.

Nekaterim je mogoče pomemben zgolj nastop pred tri tisoč ljudmi, za mojo osebno in umetniško rast je pomemben tudi nastop pred tridesetimi, želel bi si le, da bi bila raznolikost občinstva večja, neredko opažam, da so v dvoranah vedno eni in isti ljudje.

Položaj se lahko še zelo poslabša; z drastičnim varčevanjem se obeta razkroj sistema glasbenega izobraževanja, brez velikega bazena povprečnih glasbenikov bo tudi vrhunskih veliko manj?

To me res skrbi. Sem pripadnik prve generacije dijakov, ki je opravljala maturo na mariborski glasbeni gimnaziji, strokovnost in zavzetost profesorjev je bila na izredno visoki ravni, ne nazadnje se brez tega moja kariera ne bi odvijala tako kot se.

Če se bo način financiranja res spremenil, to pomeni nazadovanje na vseh ravneh oziroma kratko malo popolno katastrofo. To je skladno s siceršnjim položajem in atmosfero v Sloveniji, zato se ob mojih obiskih doma držim načela, da medije spremljam čim manj. Človek mora biti danes koncentriran na druge teme.