Tiskane izdaje
Sogovornika smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Jana Tomšiča najbolje spoznate, če poslušate njegovo glasbo. Igra oziroma je igral v različnih zasedbah: Adanna, Caminoigra, Orkestrada
***
Ljubljana – Svoje delovno mesto ali mesto pod soncem je glasbenik, multiinštrumentalist Jan Tomšič našel na Šuštarskem mostu. Od tam nekateri zavijejo na Mestni trg, drugi pač na Starega, po, kot poje Majda Sepe, spomine, po mladost. Zakaj ne bi tam kdaj tudi obstali? Utegne biti prijetno.
Vsi ljudje samo hitijo mimo?
Odvisno od vremena. Če dežuje, niti ne pridem. Sicer pa na Šuštarski most prihajam ob večerih, takrat ko večina mimoidočih že konča delovni dan. Manj se jim mudi. Manj si zaposlujejo misli. Imajo pa tudi manj ovir za sprostitev. Seveda se vedno najdejo takšni, ki oddrvijo mimo in ne gledajo ne levo ne desno. Rad opazujem.
Čeprav z vedno istega postajališča? Se ne naveličate?
Na njem igram že vrsto let, a ga ne želim preobremeniti s seboj. Glasba je medij, ki povezuje, motivacijo črpam od tistih, ki se sprehodijo mimo, še bolj pa od onih, ki ostanejo. Če ni nikogar, kmalu končam.
Koliko za človeka prijazno je takšno delovno okolje? Ni hudih šefov, težav z avtomati, zastarelo opremo …
Precej prijazno. V njem se počutim kakor v dnevni sobi. Veliko ljudi prepoznam, se z njimi zaklepetam. Z njimi mi je prijetno. Prvič sem na ulice stopil v Berlinu, star sem bil štirinajst let. Igral sem vsepovsod. Šuštarski most je zame najlepši in mi najbolj ustreza.
Ker zvok oddrvi naprej po reki?
Ne vem, če še kje v Sloveniji zvok lepše potuje. Marsikomu ne ugaja. Vendar prostor sovpada z mojo tehniko igranja na kitari. Tu in tam je precej filigranska. Moram uporabiti ojačevalec, sicer se ne bi nič slišalo. Vedno se vsaj podzavestno trudim, da bi našel prostor, skozi katerega bi nato najbolje spustil zvok.
Si ga morate izboriti? Obstaja nenapisan popis rezerviranih mest za druge?
Vse se lahko dogovorimo. Vsaj večinoma. Če ne gre drugače, se izmenjujemo, odigramo set, nato odstopimo prostor naslednjemu. Večina glasbenikov je na ulicah čez dan, jaz izbiram večerne ure. Prva leta sem bil sam, zadnji dve leti je prostor precej obiskan. Prihaja vse več tujih glasbenikov. Najbrž so slišali, da je Ljubljana precej strpna.
Do?
Ulice so namenjene vsem. Večina mestnih oblasti na to pozabi. Igranje tam ni dovoljeno ali pa moraš pridobiti dovoljenje. Prostor nato sploh ni primeren, poleg tega moraš nastop časovno omejiti. Recimo Švica, Avstrija, Nemčija, razen Berlina, se uličnih umetnikov otepajo.
Veljajo prav v Ljubljani kakšna nenapisana pravila obnašanja?
Kdor dolgo igra, jih pozna. Nosi jih s seboj. Pomembno je predvsem, da nismo nadležni, da z glasbo ne mučimo mimoidočih ali stanovalcev.
Nergajo?
Sem že opazil takšne z nižjim tolerančnim pragom. Ampak mislim, da jim ne povzročamo preglavic.
Si dela za štirimi stenami in ob fikusu ne predstavljate?
Nikdar nisem imel takšnega cilja, niti se mi takšno delo ni nikoli prikazalo na obzorju. Ne poznam odnosa nadrejeni–podrejeni. Rad sem zunaj. Zato se počutim privilegiranega. Moram biti pa zato sam svoj vodja, menedžer, računovodja, varnostnik.
Potrebujete več poguma ali veščin, da se postavite na ulico?
Poguma ravno toliko kot na koncertu. Pride pa prav dodatna veščina: da znaš pritegniti ljudi. Na koncertu vztrajajo tudi, če niso zadovoljni. Ostanejo, ker so vendar plačali vstopnico. Na ulici se ne bodo ustavili, če jih glasba ne bo zanimala. Če se ustavijo, z njim navežeš stik in ga neguješ. Tudi osvajaš. Z zvoki, seveda.
Kakšne so taktike osvajanja? Kdaj veste, da brenkate na pravo struno?
Odvisno od trenutka, od njihove in moje pripravljenosti. Sledim lahko samo občutku. Za dober nastop na ulici moraš veliko vaditi. Preživim lahko samo z izmenjavo energij, interakcijo.
Hrano mi dajo kretnje, nasmeh, odprta ušesa.
Se vam vsakič uspe dovolj nahraniti?
Praviloma ne ostanem lačen. Mora pa prvi korak vedno narediti glasbenik. Nasploh se ne smem preveč distancirati, ker bi ostal sam, brez občinstva.
Obstanejo zlasti turisti?
Ne nujno. Sem pa opazil, da se turistom vse bolj mudi. Morda se jim Ljubljana niti ne zdi več neobičajno mesto. Nič več je ne loči od drugih srednjeevropskih mest. Skratka, nekoč so si vzeli več časa za oglede, za postanke, niso hiteli od enega do drugega nakupa.
Bi vi sledili denarju in igrali v nakupovalnem središču?
Sem že, vendar ne v Sloveniji. Povsod bi lahko iskal prostor za igranje. Omejitev je le akustika. Ob moji glasbi se moraš ustaviti in jo poslušati. Ni zabavljaška. Verjetno sem po svoje tudi izbirčen. Ne maram, da jo preglasi hrup. Lepo mi je, če je glasba vseprisotna, ker z zvokom obarva prostor oziroma poživi vse mesto.
