Ousmane Ag Mossa: Puščavski blues begunskih taborišč

Jutri, v soboto, 9. novembra, bo ob 23. uri drugi koncert cikla Sogodbe v sodelovanju Druge godbe in kluba Chanell Zero. Nastopil bo pevec in kitarist Ousmane Ag Mossa, vodja tuareške zasedbe Tamikrest iz severenega Malija, ki je že nastopila v Ljubljani in Mariboru in velja za eno najpopularnejših aktivnih afriških skupin. To bo ekskluziven evropski solo koncert, saj bo Ousmane priletel v Ljubljano samo za to enkratno glasbeno dogodivščino. Tudi tokrat bo koncert v živo predvajal Val 202, medijski pokrovitelj cikla Sogodbe.

Ousmane Ag Mossa se je rodil pred 27-imi leti v vasi Tin-Zaouaten v Maliju tik ob severovzhodni meji z Alžirijo. Njegovo zanimanje za glasbo se je začelo, ko je bil star pet let in ko je ob poslušanju tradicionalne tuareške glasbe prvič slišal skupino Tinariwen, ki je imela nanj odločujoč vpliv. V lokalni šoli je pričel z igranjem akustične kitare, začel je pisati pesmi in nastopati. A brezbrižno otroško življenje je kmalu prekinila vojna, njegova družina se je razselila, sam pa je pristal v mestu Kidal, prestolnici severovzhoda Malija, kjer je s prijateljem iz otroštva Cheikhom Ag Tigliom nadaljeval z glasbeno dejavnostjo.

 Tam sta leta 2006 s prijatelji iz Kidala in Gaa ustanovila Tamikrest (križišče, zveza enakovrednih). Prvi velik korak v njihovi karieri je bil nastop na Festivalu v puščavi v Essakanu leta 2008. Tam so se srečali tudi s Chrisom Eckmanom. Porodilo se je več kot uspešno sodelovanje, ki se dandanes ponaša s prvim mestom na lestvici World Music Charts Europe, kamor je prijadral zadnji album Tamikrest Chatma v produkciji Chrisa Eckmana.

Kot nam je Ousmane Ag Mossa povedal ob prejšnjem obisku v Sloveniji letos spomladi, so Tanmikrest za zagovarjanje svojega stališča raje izbrali inštrumente namesto kalašnikovk. Meni, da lahko glasba spremeni politične razmere v Sahari. »Ne moremo takoj spremeniti vsega, a vsakdo lahko naredi nekaj. Glasba mi omogoča, da potujem po svetu in pojasnjujem, kakšne težave tarejo Tamašeke. V kakšnih obupnih razmerah so prisiljeni živeti, še posebno v Maliju.

Že tako je težko živeti v puščavi, vendar je za veliko težav, nevšečnosti in še kaj hujšega kriva malijska vlada v Bamaku in to traja že pol stoletja. Zdaj grozi Tamašekom celo genocid, ki ga v različnih stopnjah neprestano izvaja malijska vojska. Boriti se moramo proti težavam, ki nam jih povzroča osrednja oblast.

Mi smo se odločili, da se upremo z glasbo, ne kot oboroženi revolucionarji. Smo pa na isti strani, gre nam za zaščito našega ljudstva. Oboroženi borci za neodvisnost lahko z orožjem ubranijo naše ljudstvo, Tamikrest pa lahko na našo usodo opozarja svetovno javnost. Imamo skupni cilj – ohraniti naše ljudstvo v Maliju, na avtonomnem območju ali v samostojni državi.«