Ozric Tentacles in Bixiga 70 na Lentu

Sinoči sta nastopili dve instrumentalni skupini s popolnoma različnima glasbenima pristopoma.

Objavljeno
30. junij 2016 15.53
BIXIGA 70
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Večerov oder je sinoči na mariborskem Lentu prekrivala tančica psihedeličnih zvokov britanske zasedbe Ozric Tentacles, ki je s svojim retrogresivnim rockom ponudila pravo učno uro preteklosti rockovske glasbe. Vsekakor je to zanimiva zasedba, ki je navdušeno prišla na sončen in prijeten Lent, potem ko se je nekaj dni utapljala v blatu najimenitnejšega glasbenega festivala Glastonbury v Veliki Britaniji.

Skupina je sicer nastala v zlatih letih novega vala 1983, ko je tovrstna glasba zvenela povsem pasé in demodé. Ne glede na to pa si je zasedba, v kateri je izvirni član le še kitarist in elektroničar Ed Wynne, trmasto utirala lastno pot in pri majhnih neodvisnih založbah ter samozaložbi izdala kar 26 albumov. Zdaj so v postavi še Wynnova žena baskitaristka Brandi Wynne, njegov sin klaviaturist Silas Neptune in bobnar Balázs Szende.

Čeprav je glasba zasedbe precej retro zasnovana, pa vendarle ni delovala povsem mimo. Njena transičnost, kjer se srečata vesoljski rock s plemenskostjo, sicer morebiti ponese poslušalca, vendar v celoti ne glasba ne nastop glasbenikov ni nič kaj pretirano komunikativen z občinstvom.

Nekaj povsem drugega pa je bil nastop brazilske zasedbe iz São Paula Bixiga 70, ki je na mariborski Lent prav tako prišla iz blatnega Glastonburyja in je ponudila izjemno komunikativno, plesno glasbo na odru Zavarovalnice Maribor. Ker je to prizorišče s sedeži, so takoj na začetku pozvali občinstvo, naj brez zadržkov vstane in pleše, lahko tudi pred odrom, kajti njihova glasba je glasba za ples, sicer se počutijo zelo nenavadno.

Očarljivi Bixiga 70

foto Tadej Regent

In res − njihova glasba, ki je neverjetno spontana in prisrčna mešanica glasb in ritmov Južne Amerike in Afrike, je glasba za ples. Sicer bi ji lahko rekli tudi jazz. Cuca Ferreira (saksofoni), Daniel Nogueira (saksofoni), Daniel Gralha (trobenta), Douglas Antunes (pozavna), Cris Scabello (kitare), Mauricio Fleury (klaviature, kitare), Marcelo Dworecki (bas), Rômulo Nardes (tolkala), Gustávo Cék (tolkala) in Décio 7 (bobni) so poskrbeli za enega najatraktivnejših nastopov na letošnjem Lentu in gotovo dobro pripravili teren za vrnitev v Slovenijo, recimo na Drugo godbo.

Desetčlanski kolektiv je neverjetno močno uigran in dejansko deluje že kot pravi orkester. Običajno ima v orkestrih pihalna sekcija bolj spremljevalno vlogo, tu pa so dva saksofonista, trobentač in pozavnist opravili vlogo frontmana. Sicer so tudi drugi glasbeniki imeli svojih pet minut, vendar je bila medigra pihalcev osišče njihove glasbe.

In ker je življenje polno presenečenj, se jim je na odru pridružil nigerijski saksofonist in pionir afrobeata Orlando Julius, ki je s skupino Bixiga 70 povedel nastop do vrhunca. Julius, ki bo jutri z zasedbo The Heliocentrics nastopil na Lentu, leni pa so že imeli nastop v ljubljanskem Kinu Šiška, pa menda načrtuje s to svežo brazilsko zasedbo tudi kakšno glasbeno sodelovanje. Zasedba Bixiga 70 je pri ljubljanski založbi Glitterbeat Records izdala albuma III in Bixiga 70 Meets Victor Rice. Slednji je izšel le kot vinilni album od svetovnem dnevu vinilnih plošč. In zaradi te povezave so tudi prišli na svoj prvi nastop v Slovenijo.

Bixiga 70 je skupina, ki požene poslušalcu kri po žilah in povzroča srbeče pete. To je pa za glasbo kar veliko, mar ne?