Perpetuum Jazzile za ves svet

Izvoz popularne glasbe  Kljub prevladi angloameriške glasbene produkcije je svetovni glasbeni trg čedalje bolj odprt.

pon, 16.04.2018, 09:00
Za zdaj brez namenskih sredstev

 

Ministrstvo za kulturo spodbuja­ izvoz slovenske popularne glasbe z javnimi razpisi za sofinanciranje programov in projektov nevladnih organizacij ter javnih zavodov, s sredstvi kulturnega sklada, kulturnimi centri v tujini, razpisi za umetniške rezidence. Ministrstvo se zaveda pomena in vloge izvoznih pisarn, kakršne v različnih oblikah s podobnimi cilji delujejo v tujini, tudi v državah, primerljivih s Slovenijo, žal pa ministrstvo zdaj nima namenskih sredstev za investicije oziroma ustanavljanje glasbene izvozne pisarne. Ministrstvo za kulturo nameni za javne razpise nevladnih organizacij približno 1,5 milijona evrov na leto, od tega 700.000 evrov za štiriletne programe nevladnih organizacij, 600.000 evrov za štiriletne projekte ­nevladnih organizacij ter 200.000 evrov za enoletne projekte.

Slovenska popularna glasba ni svetovni fenomen, bi pa lahko­ bila mini atrakcija, eksotika za ušesa tujcev. Nekaj relativno uspešnih domačih glasbenikov vendarle odmeva po svetu.

Slovenci, ki potujejo po svetu, pri tujcih, ki so ljubitelji alpskega zvena (»Alpenklang«), vzbudijo­ asociacijo na Avsenike, pri ljubiteljih elektronike jim pride na misel DJ Umek, pri alternativcih Laibach, pri ljubiteljih vokalne glasbe pa Perpetuum Jazzile. Tu se tako rekoč konča zgodba o uspehu slovenske popularne glasbe po svetu. Da je fenomen 2Cellos slovensko-hrvaški dvojec, nikogar ne zanima.

Čas po Avsenikih

Največji slovenski izvozni artikel je gotovo polka ob spremljavi valčka, za kar sta poskrbela brata Avsenik z ansamblom po drugi svetovni vojni. Ta alpski zven je tako ­priljubljen, da imajo celo Japonci nekaj narodno-zabavnih ansamblov po njihovem vzoru. Avseniki so prodali več kot 30 milijonov izvodov albumov doma in v tujini. Prav toliko albumov je prodal ameriški­ kralj polke ­slovenskega rodu Frankie­ ­Yankovic.

Slovenskim glasbenikom in glasbenicam se je trg z osamosvojitvijo zelo skrčil, pa že na jugoslovanskem večinoma niso bili dobro sprejeti, in zdaj so ujetniki malega trga. To večini onemogoča poklicno­ glasbeno kariero, z glasbo se lahko ukvarjajo v prostem času za morebiten postranski zaslužek.­ Zato so domači glasbeniki­ prisiljeni sodelovati pri različnih projektih, kar je po eni strani lahko zanimivo, saj se s tem razvijajo, po drugi pa lahko to preraste v bezljanje od projekta do projekta brez osredotočenosti na razvoj lastne kariere. Tako so slovenski glasbeniki, predvsem tisti iz popularnoglasbenih zvrsti, prisiljeni v izvoz. Pri tem se zaplete, kajti Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki nima sistemsko urejene pisarne za promocijo popularne glasbe v tujini. Nima »music export officea«, izvozne glasbene pisarne, ki bi jo nujno potrebovala.

Aleksander John, Laibach ...

Najbliže sistematičnemu predstavljanju domače godbe v tujini je delovanje Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (Sigic), ki si prizadeva postati izvozna pisarna, in festivala Ment, ki v sodelovanju z drugimi tovrstnimi predstavitvenimi festivali predstavlja slovensko popularno glasbo v tujini v okviru sistemske bogatitve evropskega kulturnega prostora. Sigic organizira tudi delavnice (FundaMent, Novi glasbeni horizonti), prek katerih se glasbeniki seznanjajo z aktualnimi praksami­ v glasbenem poslu. ­Namen delavnic­ je predvsem vzgoja mladega podpornega kadra, ki je ključen za glasbeni preboj v tujino (agenti, menedžerji, ­založniki).

»Brez izurjenega podpornega kadra s sodobnim znanjem in ažurno mrežo stikov se možnosti­ za preboj v tujino zelo skrčijo.­ Skupaj s Kinom Šiška izvajamo projekt Platforma Ment, v okviru katerega glasbenim skupinam, ki jih izberejo tuji predstavitveni festivali, pomagamo pri financiranju potnih stroškov. V prihodnosti si želimo ta segment okrepiti in ga žanrsko razširiti,« je povedal sekretar Sigica Peter Baroš.

 

*Kisha je leta 2009 v Budimpešti predstavila prvenec. Foto Zdenko Matoz


Diskoidni pop za Japonce

Medtem ko so Avseniki zabavali predvsem Avstrijce, Nemce in Švicarje, je bil Lado Leskovar ­velikanski zvezdnik vzhodne Evrope, zlasti v Sovjetski zvezi. Nekoliko pozneje je iz Gorenjske odpotoval v London Aleksander Mežek, ki je tam začel kariero kot Aleksander John, preden je zaslovel v domovini. Laibach je gotovo najbolj vesten slovenski glasbeni izvoznik, predvsem zato, ker v domovini ni mogel izdajati albumov, zato je pod okriljem britanske založbe Mute, ki ji je vedno bila blizu eksperimentalna in bizarna glasba, polna elektronike in industrijskih ritmov, postal svetovna bizarnost. Ko so člani zasedbe predstavili svojo glasbo še v Severni Koreji, so postali globalni pop fenomen. Nekoliko pozneje je začela delovati skupina Moulin Rouge ­Matjaža Kosija, ki se je kalil v skupini Videosex, in je s pevkama­ Alenko Šmid - Čeno in Katjo Lapkovsky obnorela Japonce z diskoidnim popom. S precej drugačno elektroniko je dve desetletji pozneje postal svetovna glasbena zvezda DJ Umek.

Magnifico, velikan Balkana

S popularizacijo glasb sveta je postala balkansko začinjena glasba ­iskano blago, kar je okusila zasedba Terrafolk, ki je v novem ­tisočletju veliko igrala po evropskih odrih. V tem času se je tam ustalila tudi zasedba Elvis Jackson z lastnim pop-metal reggaejem. Tovrstne zasedbe so gostovale predvsem po različnih poletnih festivalih, ki so znani po večji glasbeni strpnosti, in manjših klubih.

Poseben fenomen je Magnifico, ki je s Hir aj kam hir aj go postal zvezdnik v Italiji, nato se mu je s pomočjo založbe Piranha Records obetala evropska kariera, vendar je hotel imeti zadeve urejene po svoje. Obrnil se je proti Balkanu in po pisanju glasbe za film in televizijske serije v srbski produkciji postal glasbeni velikan na Balkanu. Na območju nekdanje skupne države slovenskih glasbenikov ne vzamejo zlahka za svoje. Le še Vlado Kreslin in Zoran Predin, tudi ob podpori novega Lačnega Franza, ter morebiti Peter Lovšin s Pankrti, ko se zberejo, zanimajo tamkajšnje občinstvo.

Povečano zanimanje za swing, zlasti za moderno elektronsko različico ter z njim povezan ples, je povzdignilo skupino Manouche, katere pesmi v slovenščini so ­uvrstili na nekaj odmevnih ­svetovnih electroswingovskih kompilacij, imeli so tudi več nastopov po klubih v tujini in serijo koncertov na francoskem festivalu Le Grand Soufflet. Zanimiv poskus je bil projekt Kisha pevke Anđe Marić in cvetobera slovenskih glasbenikov skupaj z zasedbo Elevators, ki je izdal album A nyár v madžarščini za založbo Emi in se mu je obetal uspeh, vendar je bilo vpletenih preveč glasbenikov, sredobežne sile pa so bile ­premočne.

 

Skupina Orlek je leta 2008 gostovala v Pekingu. Foto Zdenko Matoz


Brez agencijske podpore

Precej glasbenikov iz tega projekta se občasno združi v veliko glasbeno parado, znano kot Sounds­ of Slovenia, in pod vodstvom harmonikarja Janeza Dovča pogosto protokolarno in turistično predstavljajo Slovenijo v tujini. To vlogo država velikokrat nameni svetovnemu pevskemu fenomenu Perpetuum Jazzile, ki si počasi, a vztrajno utira pot na največje in najpomembnejše svetovne odre. Zdaj ob podpori belgijskih koproducentov pripravljajo vokalno-koreografsko predstavo Le Spectacle, sprva predvsem za francosko govoreči trg. Pred kratkim je Perpetuum Jazzile imel dva predstavitvena nastopa v Belgiji, kjer jih je občinstvo pričakalo z ovacijami, vokalni aranžma njihove različice pesmi Africa pa si je »izposodilo« še nekaj drugih pevskih zborov.

Nekaj domačih glasbenikov smo vprašali o njihovih izkušnjah z nastopi v tujini. Harmonikar Jure Tori je povedal, da je »scena v tujini tako kot v Sloveniji dokaj zaprta. Ko te sprejme organizator ali klub, je precej lažje redno nastopati na istih prizoriščih. Zelo različno je glede plačila, nastanitev ter gostoljubja.«

Redke izjeme

Po mnenju saksofonista Vaska Atanasovskega »je težava predvsem to, da kot slovenski glasbenik skoraj nimaš agencijske podpore. Podpore z ministrstva so, kot kaže, bolj namenjene producentom kot umetnikom, poleg tega je kategorija 'mednarodna sodelovanja' že nekaj let črtana. V Sloveniji lahko dosežeš zavidljive uspehe, pa tega v tujini ne bo nihče opazil, saj nas tam nihče ne promovira in trži. V današnjih časih, ko je na trgu poplava projektov, je prebiti se sam z glasbo, ki ima v sebi kanček umetniškega, skoraj nemogoče. Seveda pa je tu in tam kakšna izjema.« Boštjan Usenik, pevec in ­menedžer zasedbe Perpetuum Jazzile, je dodal, da »je v tujini največ težav pri usklajevanju ­promocijskih ­dejavnosti z ­lokalnimi promotorji, saj pogosto med njimi in izvajalcem nastopa agent, ki ga ta del posla, zelo pomembnega za vsakega izvajalca na novem trgu, ne zanima dovolj.«

»Kdo bi obogatel z nami?«

Vprašali smo jih, kako gledajo na nujnost ustanovitve izvozne glasbene pisarne. Po Torijevem mnenju bi to bilo zelo dobrodošlo. »Tako bi nekdo kontinuirano skrbel za nas. Težko je biti vsak dan v stiku z organizatorji klubov, festivalov, založbami. Mogoče bi bilo bolje ustanoviti zasebno glasbeno agencijo, ki bi imela interes prodajati in promovirati slovenske glasbene skupine, v katerih vidijo potencial. Potrebujemo nekoga, ki bo delal za nas in obogatel z nami.«

Atanasovski je dejal, da ima Slovenija glede na svojo majhnost kar nekaj zelo kakovostnih umetnikov in glasbenikov. »Glasba – in umetnost širše – bi lahko bila eden naših glavnih izvoznih artiklov. Zato menim, da je bila takšna izvozna pisarna nujna že včeraj.« Usenik je dodal, da bi »vsekakor bila koristna, če bi jo vodil nekdo z močnimi mednarodnimi povezavami, da bi slovenskim izvajalcem v praksi odpiral vrata na nove odre«.

Po mnenju Petra Baroša tuje občinstvo gleda na slovenske glasbenike podobno kot naše na tuje. »Bolj odmevne so  zasedbe,­ ki obračajo lokalne specifike sebi v prid, ki producirajo bolj butične glasbene vsebine. Potencialni trg teh zasedb je zato veliko manjši, toda v mednarodnem merilu še vedno dovolj velik, da so možnosti za preboj precej  boljše. Pri tem je ključen podporni kader. Zasedbe,­ ki imajo agenta in za katerimi stoji mednarodno aktivna založba, lahko pridejo do širšega mednarodnega občinstva in z njim ostanejo v stiku tudi na daljši rok.«

 

Nastop zasedbe Manouche v Franciji leta 2014 Foto Zdenko Matoz


Imamo novo glasbo?

Po Baroševem mnenju je nujna ustanovitev izvozne glasbene pisarne.­ »Zlasti zato, ker takšne pisarne razvijajo dolgoročne in smotrno zastavljene strategije za mednarodni preboj domače glasbe, razpolagajo pa tudi s sredstvi. Drugi razlog je, da so v državah pogosto organizirane v obliki konzorcijev, v katere se povezujejo glasbeniki in njihov podporni kader ter koncertna prizorišča, festivali, založniki, kolektivne organizacije in mediji.

In še tretji razlog: mednarodno uspešne zasedbe so bolj prepoznavne tudi doma. Imajo več možnosti za dober obisk koncertov v Sloveniji, prodajo več plošč, razpolagajo tudi z več sredstvi, ki jih vlagajo v svojo glasbeno produkcijo, od česar imajo koristi tudi domači glasbeni studii, glasbeni producenti, snemalci videospotov pa tudi kolektivne organizacije za urejanje avtorskih in sorodnih pravic. Zaradi tega države vlagajo denar v glasbo. Zavedajo se, da je glasba najmočnejša kreativna industrija in da dobro razvit in kakovosten glasbeni trg, ki se uspešno širi v mednarodni prostor, prinese v davčno blagajno več denarja, kot ga država vloži vanj.«

Razpisi, rezidence ...

Izvajalci sofinanciranih večletnih programov ministrstva za kulturo (društvo Kapa, Druga godba, Jazz Cerkno, zavod Sploh) v okviru redne dejavnosti prirejajo mednarodna gostovanja ali turneje glasbenih skupin v tujini, slovenskim zasedbam omogočajo nastope na mednarodnih glasbenih festivalih, opravljajo založniško dejavnost in promocijo, booking, mednarodno izmenjavo glasbenih skupin (rezidence). Na večletnem projektnem razpisu je ministrstvo za kulturo letos med drugim finančno podprlo mednarodni predstavitveni festival Ment Ljubljana, ki se je v zadnjih petih letih pokazal za pomembno platformo mednarodnega predstavljanja slovenske popularne glasbe.

Posameznim perspektivnim glasbenikom ali glasbenim skupinam, ki imajo zagotovljene nastope ali turneje v tujini, ministrstvo s kritjem potnih stroškov in prenočitev pomaga s sredstvi kulturnega sklada, javni razpis za rezidence umetnikom omogoča bivanje v tujini, kulturna centra na Dunaju in v Berlinu delujeta kot stični točki in sta na voljo tudi slovenskim izvajalcem popularne glasbe.

Lani je bil pilotno izveden tudi javni poziv Imamo novo glasbo, ki je mladim glasbenim avtorjem popularne glasbe omogočal snemanje skladb in medijsko predvajanje, tudi z možnostjo vključitve v mrežo Ebu, so sporočili z ministrstva za kulturo.

Prijavi sovražni govor