Tiskane izdaje
Elza Budau velja za eno največjih slovenskih besedilopisk; napisala je več kot tisoč besedil, med njimi najlepše slovenske zimzelene popevke Poletna noč, Brez besed, Pegasto dekle, Samo nasmeh je bolj grenak, Ti si moja ljubezen ...
Prejela je viktorja za življenjsko delo in Ježkovo nagrado, na evropskem tekmovanju pa zlato noto za pesem Ko ljubezen umre. Prozo je začela objavljati leta 1956 v reviji Mlada pota, med drugim tudi ljubezenski roman Diagram neke ljubezni (1958). Erotično tematiko je nadaljevala tudi v romanu Ljubezen v f-molu (1987).
Če pomislim na vaš verz 'Prevelika je okrogla postelja, spet in spet se v njej zgubim, amoret nič več na lutnjo ne igra, zdaj ljubezen je spomin ...' Kje ste v osemdesetih letih socializma našli okroglo posteljo in tako strastna besedila, kot jih do takrat ni bilo?
Če gledam nazaj, sem bila vedno naprej. Še sama ne vem, zakaj. Od nekdaj se rada sprehajam po vrtovih, travnikih, gozdovih svoje domišljije. Pa tudi tuje. Knjige so mi najljubša družba, dobre knjige. Ali ni okrogla postelja odlična domislica? Skoraj pregrešno izzivalna. Nastopa že v mojem romanu Ljubezen v f-molu. Istoimenska pesem je nastala pozneje.
Prosila sem Jožeta Privška, da najprej ustvari glasbo, in nanjo sem napisala verze. Bolje nama je šlo v tem vrstnem redu. Čudežno sva se dopolnjevala. Besede so kar same skakale pod note, kot bi mi jih nekdo prišepetaval. Strastna besedila? Bi morala biti anemična? Vse, kar delam, delam z nežnostjo in strastjo. V različnih odmerkih. Rada se igram z izzivi.
Kdaj so vam nazadnje naročili besedilo?
Že dolgo ne pišem več besedil za popevke. Še vedno me kdo skuša pregovoriti, da bi napisala vsaj še eno. Zanj. Umaknila sem se, naredila prostor mlajšim. Pesniški ogenj v meni je dogorel. Dozorela sem za prozo.
Kdo so bili vaši največji tekmeci v pisanju besedil?
Nikoli nisem gledala na druge avtorje besedil kot na tekmece. To ni šport. Prej s spoštovanjem. Nekaj jih je bilo zares odličnih. Nerada naštevam, ker lahko na koga pozabim. Vsi, brez izjeme, smo občutljive umetniške duše. Ranljive.
Ali vam lahko verjamemo, da ste glede na besedila res najbolj izpopolnjeni v samoti, kot berem v enem od intervjujev?
Samota je moja najboljša prijateljica. Moj način življenja. Samota ima več obrazov. Samo včasih je sramota. Blizu mi je Svetlanin izraz 'samost'. Obe sva kozoroginji, astralni sestri. Potrebujem samoto. Pijem jo počasi. Kot šampanjec. Seveda pa se ne branim dobre družbe. Ampak ne vsak dan, kar naprej. Včasih. Za ustvarjanje potrebujem mir in zbranost. Samoto.
Kdaj ste našli čas še za pisanje romanov? Napisali ste dva, lahko pričakujemo tretjega?
Včasih se mi zdi, da ima moj dan petindvajset ur. In še je prekratek. Ampak vedno si lahko za tisto, kar si močno želiš, vzameš čas, ki ga ni. V mojem primeru spanje. Pisanje je terapija. Kadar sem zelo nesrečna, se mu vržem v objem. S pomočjo pisanja se vsaj začasno preselim v drug svet, ki si ga sama izberem. Čudežno pomaga. Zdi se, da že dolgo nisem dovolj nesrečna.
Morda je to povezano s prehojeno potjo. Življenje sprejemam, kakršno je. Znam si ga polepšati že z majhnimi domislicami. Čuvam otroka v sebi. Dovolim si, vsaj včasih, biti otročja. Sicer pa imam v računalniku marsikaj. Na primer dva teksta, ki nista ne literatura ne kuharska knjiga. Nekaj vmes. Tudi še neobjavljen roman. Nekaj humoresk. Nekaj 'ta pravih' pesmi. Roman, o katerem ne vem, kdaj bo dokončan. Morda nikoli.
Rodili ste se leta 1941 v Beogradu in v življenju počeli toliko vsega, da me zanima, kaj vam je najljubše. Pisanje besedil, romanov, novinarskih prispevkov, kuhanje ...?
Vse, kar počnem, je povezano z domišljijo. In z ljubeznijo.
In, klasično vprašanje, ki sledi prejšnjemu, kaj bi počeli, če bi se ponovno rodili?
Ne želim si, da bi se ponovno rodila. Šla še enkrat čez to kalvarijo. A sem preživela. Utrgala sadove spoznanj. Usodo nam piše naš značaj, ne zvezde. Spet bi se prepustila toku življenja.
Evrovizija. Ste jo spremljali? Kako ste doživljali našo letošnjo ponudbo?
Rada bi se rešila te svoje zasvojenosti s popevko, a ne morem. Spremljala sem Emo, naš izbor za Evrovizijo. Seveda tudi Evrovizijo samo. Prosili so me, da sem Emo komentirala. Evrovizijo sem gledala, poslušala in navijala za Maraayo kot kakšna najstnica.
Kaj pa Slovenska popevka? Zakaj je 'umrla'?
Ne bi rekla, da je Slovenska popevka 'umrla'. Vsesplošna recesija ji ni naklonjena. Kdor pričakuje popevko, kot je bila nekoč, je ne bo dočakal. Ni problem samo v denarju, bolj pomembno je stanje duha. Srečne okoliščine. Zlati časi zanjo so minili.
Kdo je vaš najljubši komponist doma? Za koga ste najraje pisali?
Moj najljubši komponist? Skušala bom odgovoriti s prispodobo o rožah. Rada jih imam, rože. Vse. Očarajo me njihova oblika, barva, včasih vonj, ta njihova raznolikost. Najljubše so mi divje rože. In trave. Površnim očem skrito cvetje trav. Rada imam komponiste, s katerimi sem sodelovala. Vsak se mi je zapisal v spomin, v srce. Na svoj način. To je moja glasbena družina. Velika. Enkratna. Nepozabna.
... in v tujini?
Spet bi se težko odločila za enega samega. Edinega. Francoski, italijanski, kak Grk vmes. Najbolj se me dotaknejo kantavtorji, šansonjerji. Odkar je moja nekdanja domovina 'tujina', s tem se nikakor ne morem sprijazniti, moram imenitne komponiste iz nekdanje Jugoslavije prištevati k tujcem. In moj najljubši je, seveda, vsestranski umetnik Arsen Dedić. Pa ne samo zato, ker je tako imenitno interpretiral Robežnikovo in moje Pegasto dekle.
Znani ste po perfekcionizmu. Vas danes kdaj boli glava zaradi številnih jezikovnih 'šlamparij', ki se pojavljajo v medijih in drugod?
Slovenščino, ki je moj materni jezik, imam neizmerno rada. Tudi z besedili sem vedno znova skušala dokazati, kako lepa je. In blagozvočna. Če znaš, ali se vsaj potrudiš sestaviti besede kot rože v šopek misli, v neko zgodbo, je to najlepši jezik na svetu. V teh norih časih je, žal, malokomu mar zanj. Založbe, časopisi, mediji nasploh, varčujejo pri lektorjih. Slovenski pravopis imam vedno pri roki. Kot verniki Sveto pismo. Toplo priporočam vsem.
Napisali ste tisoč besedil! Neverjetno. So prepevali vsa? Vam je katero od njih posebej pri srcu? Zakaj?
Napisala sem več kot tisoč besedil za popevke in šansone. Nisem jih sproti arhivirala. Nisem mogla vedeti, da me bo prav to spremljalo vse življenje. Me zaznamovalo, v pozitivnem pomenu, me definiralo, me, v nekem smislu, proslavilo. Zdaj jih skušam najti, zbrati. Pri tem mi ljubeznivo pomagajo ljubitelji slovenske popevke. Ni jih malo. In to me veseli, mi je v spodbudo. Morda enega, dveh niso posneli. Nisem jih slišala. Spet bom rekla kot mati, ki ima veliko otrok. Kot avtorica veliko besedil. Vsa so mi ljuba. Moja so. Nekatera imajo še dodatno, svojo zgodbo.
Ste kdaj poskusili tudi komponirati?
Poskusila sem se v pisanju glasbe. Enkrat samkrat. To je posebna izkušnja, da besedilo in glasba nastajata skupaj, istočasno, izmenično. Vznemirljiva. K sreči sem zelo kritična, še najbolj do sebe. Zato je bil to moj edini poskus. Prosila sem Boruta Lesjaka, da mi napiše glasbo. Izvedli so jo na Slovenski popevki. Njen naslov: Praznik dreves. Ne spomnim se, kdo jo je pel. In ni bila nagrajena.
Večer na letošnjem Festivalu bo posvečen vašemu delu. Kako se pripravljate nanj?
Končno sem dočakala 'svojo' Poletno noč. Tudi v veliko veselje zvestih ljubiteljev 'zlate' slovenske popevke. Malce pozno smo začeli priprave, šele konec januarja. Ampak zdaj delo teče, vse hitreje in hitreje, kot sončni žarki padajo iz naših glav ideje. To bo prav poseben večer, drugačen. V recesijskem stilu. In čeprav bo asketski, glede denarja, si prizadevamo, da bi bil vsebinsko bogat, žlahten.
In kaj pričakujete, česa se veselite?
Vse, skoraj vse mi je novo. Vznemirljivo. Odganjam skrbi kot nadležen mrčes, a vseeno ne spim, ne jem, kar naprej premišljujem. Vse življenje sem bila radijska deklica, zdaj pa spoznavam skrivnosti televizije. Talent, znanje, ideje, pridnost, samodisciplina, vse to ni dovolj za uspeh. Potrebuješ tudi vsaj malo sreče. Želim si, da bi se vsakega od nas, prav vseh, poslušalcev, gledalcev in sodelujočih, ta Poletna noč dotaknila z magično močjo.
