Pete Seeger, pesnik protesta in trubadur idealizma

»Fant, preživel si vse pankrte,«­ je Bruce Springsteen čestital Petu Seegerju, ko je pred štirimi leti v newyorški dvorani Madison Square Garden praznoval 90-letnico.

Seeger ni bil samo legendarni pevec in zbiralec glasbene dediščine ZDA, pač pa neumorni aktivist, ki je prehodil pot od političnega obsojenca do prepevanja ob prvi prisegi predsednika Baracka Obame.

Prepletanje glasbe in politike mu je bilo položeno v zibelko, saj je njegov oče Charles Seeger predaval etnomuzikologijo na univerzah Yale in Juilliard, hkrati pa je bil strasten nasprotnik vojne.

Sinu je predstavil Woodyja Guthrieja, legendarnega ljudskega glasbenika, s katerim sta kmalu postala prijatelja in skupaj prekrižarila državo, čeprav sta bila precej različna.

Guthrie je na kitaro napisal Ta stroj pobija fašiste, Seeger na petstrunski bendžo Ta stroj obkroži sovraštvo in ga prisili v vdajo. Skupaj sta bila člana skupine The Almanac Singers, ki je prepevala ljudske pesmi na shodih za pravice delavcev ter za rasno in versko enakost.

»Nevaren bard za zapahi«

Že takrat je zbujal pozornost oblasti zaradi kratkotrajnega članstva v komunistični partiji, v petdesetih, ko je kot član skupine Weavers doživljal redek komercialni uspeh, pa ga je poklical predse razvpiti kongresni odbor za neameriško dejavnost, ki je izvajal politične čistke.

»Vam zaigram pesmi, za katere mislite, da so protiameriške?« jih je vprašal, a so ga zavrnili.

Zavrnil jih je, ko so mu ukazali, naj razkrije svoje politično prepričanje. »Nevaren bard za zapahi,« je takrat slavil konservativni tabloid New York Post.

Minuli teden so v časniku žalovali ob smrti »ameriškega nacio­nalnega zaklada«, a so ga zaradi povezav s komunizmom označili za »dragulj brez leska«. Prav tako konservativni New York Sun se je čudil, da je »nenavadno, koliko smo se posvetili boju proti komunizmu, nikoli pa nismo izgubili ljubezni do glasbe Peta Seegerja in spoštovanja do njegovega pomena za ameriška življenja«.

A desnica ni nikoli povsem prebavila njegovih protivojnih pesmi, ko je Sovjetska zveza še imela pakt z Nemčijo, in trideset let kasneje, ko so Američani krotili Vietnam.

Seeger je kasneje sicer obžaloval svoj preveč zaupljivi odnos do rdeče Moskve, toda vedno ga je vodila ideja miru in enakosti ljudi. Uvrstitev njegovega imena na črno listo sredi petdesetih je bila na ironičen način celo usluga ameriški glasbi, saj je za preživetje dan za dnem nastopal kjerkoli je nanesla priložnost in zajetno pripomogel k oživitvi zanimanja za ljudsko glasbo.

Pri njem so se napajali Bob Dylan, Byrdsi, Joan Baez, Peter, Paul and Mary, Eric Clapton ter nove in nove generacije glasbenikov, ki so občudovale neukrotljiv duh in glasbeno širino.

Njegova pesem je spremljala gibanje ameriške levice, v štiridesetih in petdesetih je pel za delavske pravice, v šestdesetih korakal z Martinom Luthrom Kingom za človekove pravice manjšin, od sedemdesetih za varstvo narave in proti vojnam. Po izbruhu iraške vojne je sredi ledene zime 84-letnik sam stal ob cesti in voznikom molel velik napis Mir, čeprav bi lahko samo dvignil telefon in bi desetine novinarjev priteklo posnet njegovo mnenje.

Pred tremi leti je s palico v roki z gibanjem Okupirajmo Wall Street korakal po ulicah Manhattna, spet za delavske pravice.

Bruce Springsteen je bil zaslužen, da je ljudski trubadur ostal glasbeno aktiven tudi v pozni jeseni življenja. Pred osmimi leti, ko je posnel ploščo Seegerjevih ljudskih pesmi, je dejal, da je izbral samo njegove, ker »je njegova zbirka tako obsežna, v njej je vsa zgodovina države. Vse, kar sem iskal, sem našel pri njem«. Tudi njegovega prepričanja, da pesem najlažje poveže ljudi z dobrimi načeli in nameni.

Pogled na reko Hudson in ljubezen do narave

Seeger je vedno menil, da ljudske pesmi najbolje zvenijo, če jih poje množica, zato se je vedno trudil, da bi občinstvo pripravil do petja. Kljub številnim nastopom je bil vedno nekoliko odmaknjen od sveta, najraje je imel domače življenje z ljubljeno ženo Toshi. Šest let po poroki sta kupila kos zemlje v Bea­conu, sto kilometrov severno od New Yorka. Nato je v newyorški knjižnici našel knjigo o gradnji lesenih koč in sam postavil hišo.

Pogled na reko Hudson in ljubezen do narave sta ju začarala, da se nikoli nista odselila. Najraje je cepil drva, nejevoljen, če ga je kaj odvrnilo od priljubljenega opravila.­ Nazadnje je po polenih udrihal še deset dni pred smrtjo. Toshi je imenoval »pamet družine«, saj je ves čas usmerjala njegovo kariero in skrbela, da je bil vedno ob pravem času na pravem kraju in prave volje.

Kljub prirojeni skromnosti je pazila, da se njegov ego ne bi razrasel. »Ne maram, če ga ljudje romantizirajo, je pač dober obrtnik, tako kot je lahko dober voznik buldožerja,« je bila pragmatična.

Krmarila ni samo njegovega živ­ljenja, pač pa tudi njuno slovito barko Čiste vode, s katere sta se borila za varovanje reke Hudson in jo nadgradila v vplivno naravovarstveno organizacijo in gibanje. Ko je Toshi julija umrla, devet dni pred njuno sedemdeseto obletnico, so se natrgale vezi, ki so Peta Seegerja vezale na ta svet. Šest mesecev kasneje se ji je pridružil.