Tiskane izdaje
Praviloma je prva misel ob tem, ko se neka zasedba, ki je svojčas postala, recimo temu, legendarna, spet skupaj sestavi po dolgoletnem premoru, da gre za razprodajo stare slave. Enako se je zgodilo tako skupini The Jesus and Mary Chain, ki je pred tednom dni ropotala v ljubljanskem Kinu Šiška, in skupini Pixies, ki je sinoči v ljubljanskih Križankah predstavila novi album Head Carrier.
Nabriti avtor skoraj vseh pesmi te zasedbe, pevec in kitarist Black Francis, je skupaj s kitaristom Joeyjem Santiagom, bobnarjem Davidom Loveringom in baskitaristko Paz Lenchantin, ki edina ni iz izvirne postave, demonstriral, kako se pripravi energičen in močen alterrockovski koncert. Čeprav je zasedba po letih bliže starejšim občanom kot pa današnji mladini, so neusmiljeno pokazali, kako se žge alternativni rock, prepoln melodičnosti in temačnosti v besedilih. Zasedba je v nekaj več kot enoinpolurnem koncertu skorajda brez predaha odbrenakala več kot 30 pesmi s poudarkom na izboru pesmi z zadnjih dveh albumov, ki sta nastala po ponovni združitvi leta 2004 in so ju posneli v sedanji postavi.
Bostonski alternativni rockerji so oblikovali rockovski zvok, ki je neposredno vplival na zvočnost grungea. Tega je bilo kar nekaj slišati sinoči, pa kakšno skorajda povsem hotelsko pop melodijo s seveda bizarnim besedilom, ni pa tudi manjkalo country hardcore punkovskih polk. Zasedba ni nikoli sledila klasičnim in pričakovanim rockovskim vzorcem, temveč je gradila lastno zvočnost na povsem izvirnih hormonskih prijemih. Besedila, ki obsegajo tako zgodbe o mučenju, samopoškodovanju, incestu, vesoljskih bitjih, pa preizprašujejo temeljni smisel našega obstoja, zunaj rocka seveda.
Novejša članica zasedbe Paz Lenchantin. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Zasedba je v Križankah pripravila kompakten nastop z uigrano rutino in nas ni obremenjevala z odvečnim nakladanjem. Komunikacija z občinstvom je bila na neki višji ravni, tako da tudi ni bilo moteče, kaj šele ignorantsko, da so člani zasedbe precejšen del koncerta nastopili osvetljeni s protisvetlobo in so bili videti zgolj kot silhuete, ali pa osvetljeni s svetlobo od spodaj, tako da so občasno imeli zelo demoničen videz.
Sicer pa je sploh to bil koncert z eno boljših osvetlitev za alterrockovski koncert, pa tudi scenografija je na videz pomanjšala oder in zasedbo zbližala med seboj ter jo približala občinstvu. Pixies so daleč od razprodaje stare slave, to so glasbeniki v zrelih letih, ki zdaj delajo veliko bolj premišljeno in manj na silo ter imajo gotovo še kaj povedati.
Čeprav je bil poudarek repertoarja na zadnjih dveh albumih, so uradni del koncerta končali z eno svojih največjih uspešnic Where Is My Mind?, pesmijo, ki jo je Black Francis napisal po tem, se je potapljal v Karibskem morju. In ker je občinstvo hotelo še, je zasedba, ne da bi sploh zapustila oder, odbrenkala še zadnjo pesem Into the White. Oder in prve vrste občinstva so potopili v oblake megle, medtem ko je Lenchantinova odpela pesem z njihovega drugega albuma Doolitle.
To je bil skromen koncert velikih presežkov, kjer je bil poudarek na sporočilnosti glasbe.
