Tiskane izdaje
Res je privilegij v enem tednu v Ljubljani slišati v živo dve zasedbi, ki sta tako značilno povezali hrup in melodičnost v rocku, kot sta to storili The Jesus and Mary Chain in Pixies. Medtem ko so Škotje prejšnjo sredo v hrupne melodije odeli Kino Šiška, bodo to danes zvečer v Križankah storili veseli depresivci iz Bostona. Morda ni naključje, da Pixies na tej turneji izvajajo le dve tuji priredbi − in ena med njimi je Head On skupine The Jesus and Mary Chain.
Skupina Pixies bo zvečer že tretjič nastopila v Križankah, ki jih je prej že napolnila leta 1989 in 2004. Predstavila bo predvsem glasbo z zadnjih dveh albumov Indie Cindy ter Head Carrier, ki so ju izdali po ponovi združitvi. Seveda pa zagotovo ne bo manjkalo starejših skladb, med katerimi so največje uspešnice Gigantic in Where Is My Mind? s prvenca Surfer Rosa ter Monkey Gone to Heaven z drugega albuma Doolittle in še bi lahko naštevali. Vendar pa ima zasedba za nastope v živo naštudiranih skoraj 90 pesmi, tako da se tik pred koncertom odločijo, katere bodo zaigrali.
Tokrat bodo nastopili v zasedbi Joey Santiago (kitara), Black Francis (glas, kitara), David Lovering (bobni) in Paz Lenchantin (baskitara). Lenchantin je v zasedbi zamenjala basistko Kim Shattuck, naslednico izvirne basistke Kim Deal. Zasedba je nastala leta 1986 in v prvem obdobju delovala do leta 1993. Nato se je leta 2004 zbrala v izvirni postavi, Dealova pa se je leta 2013 dokončno poslovila.
Kitarist Joey Santiago ter skladatelj, kitarist in pevec Black Francis sta se spoznala med študijem na Univerzi Massachusetts v mestu Amherst. Tam sta občasno igrala skupaj. Nato se je Francis odpravil na študijsko izmenjavo v Puerto Rico, a se je pol leta kasneje vrnil in opustil študij. Francis in Santiago sta delala v skladišču, Francis pa je skladal pesmi na akustični kitari in pisaril besedila na podzemni železnici.
Januarja 1986 sta ustanovila skupino, dva tedna kasneje pa je Francis objavil oglas, da išče basistko, ki ima rada tako glasbo folk tria Peter, Paul and Mary kot tudi alterrock zasedbo Hüsker Dü. Kim Deal je bila edina, ki se je oglasila in je prišla na avdicijo brez baskitare, saj je nikoli ni igrala. Ker pa so ji bile všeč Francisove pesmi, sta jo povabila v skupino. Začela se je učiti baskitaro, trio pa je vadil v njenem stanovanju. Nato so želeli prepričati njeno sestro Kelley Deal, da bi v skupini igrala bobne. Kimin mož pa je predlagal, naj vzamejo bobnarja Davida Loveringa.
Skupina si je za ime izbrala naključno besedo pixies, ki jo je v slovarju našel Santiago, pomeni pa – majhni hudobni škratje. To zveni kot zelo primerno ime, glede na to, kar je sledilo. Ko je bila postava zaključena in ime izbrano, so sredi leta 1986 intenzivno vadili v garaži Loveringovih in počasi začeli nastopati po barih v Bostonu in okolici.
Pixies v akciji. Foto: Zdenko Matoz
Majhni hudobni škratje
Zasedba je ustvarila unikatno mešanico glasbe, ki je bila vzorčen alterrock konec 80. in v prvi polovici 90. let. V njej so kot postpunkerji zajeli dobro staro psihedelijo, tisto v bolj temačnih odtenkih, pa hrupen melodičen noise pop, hard rock in punk ter hardcore in za zveneče kitare še vplive surf rocka. Skladatelj in tekstopisec v zasedbi je Francis, njegova besedila pa obsegajo tako vesoljce kot incest in obilo nasilja, zlasti tistega z verskim predznakom.
Čeprav v domovini niso bili čislani, pa so bili zelo priljubljeni v Evropi, na Otoku ter v Izraelu. Bili so eni najbolj očitnih sooblikovalcev zvoka, ki je kasneje izbruhnil v obliki grungea, saj so s pop hrupom očarali tako Nirvano kot tudi Radiohead, The Strokes, Bush, Blur ter skupino Weezer. Po razpadu so bili vse bolj popularni, kar je pripomoglo k temu, da so imeli razprodano svetovno turnejo, ko so se leta 2004 spet združili.
Pixies so v prvi fazi posneli štiri izjemne albume. Prvi studijski album Surfer Rosa so izdali marca 1988 za britansko neodvisno založbo 4AD. Album je bil zvočno zelo drugačen od siceršnje rockovske ponudbe, z besedili o samopoškodovanju in voajerizmu. Ker so imeli eksperimentalen postopek snemanja, je vse skupaj rodilo enega najmočnejših prvencev alternativnega rocka. Gotovo je veliko k temu pripomogel producent Steve Albini, nekdanji vodja, pevec in kitarist ameriške punk rock skupine Big Black. Z albuma je izšel le singel Gigantic, ki ga odpoje Dealova, čeprav si je to gotovo zaslužila tudi pesem Where Is My Mind.
Antologijski prvenec
Album Surfer Rosa kritiki obožujejo in ga uvrščajo na lestvice rock albumov vseh časov. Številni glasbeniki, tudi Billy Corgan in PJ Harvey, so ga navedli kot zelo inspirativnega. Kurt Cobain pa je poudarjal, da je imel Surfer Rosa močan vpliv na nastanek njihovega prebojnega albuma Nevermind. Zato je leta 1993 najel Albinija za snemanje njihovega albuma In Utero. Izjemnemu prvencu je sledil prav tako močan album Doolittle (1989) s podobnim kontrastom melodičnih temačnih pesmi z bizarnimi besedili. Odmevna singla s tega albuma, ki je bil njihov prvi tudi za mednarodni trg, Here Comes Your Man in Monkey Gone to Heaven, sta postala uspešnici.
Po dveh izjemnih albumih so bila pričakovanja visoka. Zato je album Bossanova (1990) precej drugačen. Na njem je poudarek na space rocku, začinjenem s surf rockom in odmevi glasbe za cenene vesterne. Nastajal je v sončni Kaliforniji, saj so se člani zasedbe iz Bostona preselili v Los Angeles. V Bostonu je ostala le Dealova, ki je takrat zagnala skupino The Breeders. Kasneje se je zasedbi pridružila v Kaliforniji in posneli so tretji album, za katerega so prvič pesmi nastajale sproti v studiu. Black Francis je to pojasnil, da je »napisal besedila na prtiček kakšnih pet minut prej, preden sem jih zapel in posnel. Včasih je to bilo v redu, včasih pa tudi ne. Tako je to pri skladanju.«
Štiri intenzivna leta
Leto kasneje se je zasedba vrnila z albumom Trompe le Monde, precej bolj grobim od prejšnjega. Vrnili so se k prvotnemu zvoku, album pa je produciral britanski producent Gil Norton. To je bil zadnji album Pixies v prvotni postavi. Zasedba je zaradi preveč intenzivnega dela preprosto pregorela, kajti štirje močni albumi v štirih letih in nenehne turneje so notranje napetosti tako stopnjevale, da ni bilo nepričakovano, da so se razšli.
Enajst let pozneje so se spet zbrali v izvirni postavi, vendar je album, ki so ga izdali desetletje kasneje, Indie Cindy (2014), snemala basistka in pevka Paz Lenchantin. To je tudi postava, ki je posnela njihov lanski studijski izdelek Head Carrier, ki ga predstavljajo na tokratni evropski turneji.
