Politiki in glasba: Za stranko ali za denar?

Donald Trump jezi glasbenike, ker njihove pesmi vrti na svoji »prepričevalski« poti po državi. Pri nas takih zlorab glasbe ne pomnimo, pomnimo pa glasbenike, ki so se pečali s politiko.

Objavljeno
22. oktober 2015 15.49
reu USA-ELECTION/
Vid Kenda
Vid Kenda

Glasba in politika si včasih podata roke. Na vsaka štiri leta, na primer. Politiki se pri samopromociji na predvolilnih kampanijah radi opirajo na slavne glasbenike in njihove hite, saj dobro vedo, da glasbena scena še vedno privablja in premika največje množice. Glasbenikom pa zadišijo visoki in zajamčeni honorarji, ki so jih politiki pripravljeni odštevati (v tistem obdobju). Na videz vse lepo in prav, zapletati se začne, če politik na svojih shodih vrti glasbo izvajalca, ki ga ta biznis ne zanima, ker se s politiko noče pečati, ali pa je celo nasprotnik politikovega programa.

Tako je najprej julija Neil Young ameriškega tajkuna in predsedniškega kandidata Donalda Trumpa pozval, naj na svojih zborovanjih neha vrteti njegovo Rockin' In A Free World – ker on (čeprav je sicer Kanadčan) na teh volitvah podpira Bernieja Sandersa. Potem se je septembra s hudimi kletvicami razhudil Michael Stipe (R.E.M.), ker se je Trump na shodu v Washingtonu »polastil« njihove It's The End Of The World, ta mesec pa sta se »dajala« s Stevenom Tylerjem (Aerosmith) zaradi pesmi Dream On.

V ZDA so taki nesporazumi pogosti, še danes se spomnimo, kako se je Ronald Reagan med drugo kandidaturo leta 1984 skliceval na Brucea Springsteena in njegovo Born In The USA, misleč da gre za optimistično domoljubno pesem. S tem si je od že tako protirepublikanskega Springsteena prislužil še dodatne antipatije, saj je očitno površno poslušal celotno besedilo, ki govori o odtujenosti vzvodov moči od vojnih veteranov in na sploh malega ameriškega človeka iz delavskega razreda.

Politični glasbeniki v Sloveniji

V Sloveniji tovrstnih političnih zlorab glasbe ne pomnimo, so se pa mnogi glasbeniki tako ali drugače pečali s politiko. Najbolj »transparentno« so se izpostavili Tadej Hrušovar (Pepel in kri, Bele vrane, Hazard ...), ki je kandidiral na listi SLS, legenda slovenske popevke Elda Viler za SDS in raper Nikolovski za stranko Zares.

Potem so tu glasbeniki, ki so tako ali drugače odkrito podprli določeno opcijo: Marta Zore SDS, Magnifico Zorana Jankovića, Zoran Predin se je vedno jasno nagibal v levo – k Jankoviću, partizanom in Kučanovemu Forumu 21, Dan D pa so na volitvah 2008 podprli Katarino Kresal, ki je z njimi na zborovanju celo na klavir odigrala uspešnico Voda. No, danes Dan D (po vsem, kar se je potem zgodilo v politiki) priznavajo, da je bil ta korak napaka ...

Peter Lovšin je vedno znal najti kakšno spevno in udarno parolo tako za leve kot za desne, ta talent pa je najbolje unovčil pri takrat še Drnovškovi LDS, ki ji je »v najem oddal« slogan Slovenija gre naprej, in to po tem, ko je pesem že bila vseslovenski nogometni hit. Sam se politično sicer nikoli ne opredeljuje jasno, tako ali tako pravi, da se ima za »salonskega anarhista«.

Diplomatski molk večine

Večina preostalih glasbenikov v Sloveniji še vedno raje diplomatsko zadrži svoja politična stališča zase, kar niti ni čudno pri čedalje večji politični razklanosti slovenske javnosti na »naše« in »vaše«, kjer se vsaka debata »o vremenu« konča s političnim sporom. Hja, na že tako mizerno majhnem glasbenem trgu glasbenik pač ne tvega še dodatno zamere polovice potencialnega občinstva. Kajti nastopati za določeno stranko je lahko dvorezen meč: takoj se namreč pojavijo špekulacije, ali nastop glasbenika ne pomeni tudi izkaza podpore stranki in morda celo usmerjanja svojega občinstva v politično opredelitev.

Toda po drugi strani je nastop pred več sto- ali tisočglavo množico za zajamčen honorar (pogosto takšnega, kot ga na terenu redko dobijo) preveč mamljiv, da bi vabilo zavrnili. Tako imamo celo plejado glasbenikov, ki so nastopali ali še nastopajo na predvolilnih shodih, a poudarjajo, da ne gre za podpiranje določene stranke, pač pa »špil kot špil, mi pridemo povsod, kamor nas povabijo in nam plačajo«. Skupino Victory, Eroiko ter Nuško Drašček smo tako slišali na zborovanjih SDS, Rok'n'band za SD, Čuke pa večkrat na shodih SLS. Tudi Čuki so vedno poudarjali, da ne gre za izkazovanje politične opredelitve. No, če bi njih vprašali po političnem prepričanju, bi najbrž tako ali tako rekli, da so »domoljubi«.