Popoln čustveni miks z Dijano in Igorjem Matkovićem

»Začne se takole: moj ćale, moj foter, moj oče, tisti, ki je povzročil mene in še nekaj drugih, je odličen šofer.« Tako se začne literarni prvenec »jako kratkih zgodb« Dijane Matković z naslovom V imenu očeta. Tako se imenuje tudi literarno-glasbeni dogodek, ki se nocoj obeta v Kinu Šiška in na katerem bo ustvarjalne moči združila z glasbenikom Igorjem Matkovićem.

Ne, nista v sorodu, sta pa veliko let že soseda. Igor je Dijani, ko sta se pred leti spoznala na nekem koncertu, razložil, da je v srednjem veku v Črni gori obstajala vas Matkovići, iz katere so se njeni prebivalci po vdoru Turkov razbežali na vse strani. Stoletja pozneje je Igorjev oče v Cerknico prišel iz Hrvaške, Dijanin v Novo mesto iz Republike srbske. »Druživa se pa že nekaj časa,« pove Dijana, »Matkovići se radi družimo«.

V imenu očeta ... in mame

Ko sta začela razmišljati o skupnem projektu, sta se veliko pogovarjala o tem, kako bi ga sploh zastavila, na mizo so padale ideje, skozi celoten proces pa se je, razlaga Igor, oblikovala glasba, ki je do nekje seveda že postavljena, »še vedno pa en drugemu dopuščava možnost za improvizacijo«. Največji izziv vidita v tem, kako daleč lahko usklajujeta literaturo in glasbo. Dijana bo brala svoje zgodbe, Igor pa bo s trobento in klaviaturami glasbeno nadgrajeval njen nastop.

»Nekatere od zgodb so tesnobne, spet druge srečne, tretje prepirljive in Igor bo z glasbo to razpoloženje stopnjeval,« pojasnjuje Dijana, »so pa v predstavi tudi trenutki, ki so neposredna referenca na kakšen komad, na primer ko sestra glavne junakinje posluša Pearl Jam ali Radiohead«. Jako kratke zgodbe v zbirki povezuje ista junakinja, zbirka pa je razdeljena na tri cikle: prvi govori o družini in odraščanju, drugi o izkušnjah z moškimi, tretji opisuje njeno življenje v Ljubljani.

Oče se pojavlja v družinskem delu, interpretacijo naslova zbirke pa Dijana prepušča bralcu, saj svoje interpretacije ne želi vsiljevati. Verna nista, »ne v tem kontekstu, ki nam ga ponujajo institucije«, pove Igor, »sem agnostik«, pa Dijana. Igorjev oče, znani trobentač, je nanj v različnih obdobjih vplival različno. »Ko sem odraščal, mi je bil nekako vzor glede na to, da sem igral trobento od tretjega leta. Pozneje sem mu sledil v tej strasti do jazza, potem pa je seveda sledil tisti uporniški trenutek. Zdaj sem mu nekako hvaležen. Vsekakor se mu zdaj nočem več dokazovati. Njegovo mnenje o tem, kaj počnem tako v glasbi kot življenju, se mi ne zdi več tako pomembno.«

Dijana prihaja iz tipične priseljenske delavske družine, pot do umetnosti in kulture je zato v resnici morala najti sama. Starša sta se ločila, s tem pa se je želela, pove, spopasti sama. »V življenju pride trenutek, ko na svoje starše začneš gledati kot na ljudi, in takrat lahko tudi odpustiš. Zdaj imam s svojim ćaletom krasen odnos, in ko sprejmeš očeta in svoje starše, sprejmeš tudi svoje poreklo. Med odraščanjem sem namreč živela med večinoma slovenskimi družinami iz višjega delavskega razreda in južnjaško poreklo je bilo takrat nekaj slabega.«

Pomembno vlogo pri obeh je vsekakor imela tudi mama, Igor razloži, da je očetu dajala neki nasprotni pol, skrbela, da ga oče ni ukalupil, ima pa tudi večjo težo pri tem, da o glasbi danes razmišlja drugače. »Njej je glasba pomenila nekaj širokega v nasprotju z očetom, ki je bil profesor in ravnatelj, zanj je imela glasba natančno določeno pot.« Dijani je mama (»nekako je res močna ženska«) dala predvsem sposobnost, da se bojueje za tisto, kar hoče v življenju.

Čustveni miks

Očitno so starši naredili nekaj prav, saj sta oba vsak na svojem področju izjemno angažirana. Sta predstavnika mlajše generacije, ona je stara 29, on je leto dni starejši. Predstavnika tiste generacije, za katero postaja vedno bolj jasno, da je nevidna.

»V vsakem obdobju zgodovine so obstajali ljudje, ki so želeli nekaj narediti, nekaj spremeniti,« razmišlja Igor, ki meni, da je zdaj edina razlika v tem, da si moraš svoj položaj še malo bolj odločno izboriti, »v smislu, da si izbereš smernice, v katerih želiš delovati in vztrajati«.

Dijana, prva urednica Airbeletrine, literarnega spletišča, in urednica lansko leto odmevnega spletnega portala Državljanska odgovornost meni, da kljub mnenju, ki je prevladovalo še do pred nekaj leti, »niti približno nimamo vsega na izbiro niti približno nismo leni, državo nam pač vodijo ljudje, vsi po vrsti pripadniki starejše generacije, ki nam ne pustijo zraven. Delujejo z možgani v socializmu in apetiti v neoliberalizmu. Še takrat, ko nas angažirajo, nas vpnejo v koncept starejših in njihovega mišljenja.«

A Igor, sicer profesor na glasbenem konzervatoriju v Ljubljani, kljub vsemu verjame, da je mogoče prihodnjim generacijam z izobrazbo ozavestiti neki nov način mišljenja in redefinirati vrednote, pokazati, kako se gradijo odnosi in kako v današnjem položaju najti svojo pot. »Strinjam se s tem, da se stvari ne more spreminjati čez noč,« prikimava Dijana, »da lahko nekaj začnemo, potem pa to nekdo drug nadaljuje.«

Kaj torej lahko pričakujemo od nocojšnje predstave? »Čustveni miks, v katerem bodo tako pretresljivi in žalostni deli kot tudi takšni, ki bodo ljudi nasmejali,« strne Dijana. »Vse bova dala od sebe, da bova vse to čim bolje posredovala naprej.«