Poslovil se je zimzeleni pevec Nino Robić

Šarmer stare šole bo ostal z nami s popevkami, kot so Ura brez kazalcev, Zemlja pleše ali Vrtiljak.

Objavljeno
11. avgust 2014 13.29
V. U., Delo.si
V. U., Delo.si
Včeraj je v Ljubljani v štiriinosemdesetem letu umrl Nino Robić, pevec zabavne glasbe in dolgoletni glasbeni urednik na I. in II programu Radia Slovenija, so sporočili iz nacionalne RTVS.

Vedno nasmejani in razpoloženi Nino Robić je tako med prijatelji kot med bežnimi znanci vedno slovel kot neizčrpen vir dobre volje, s pretanjenim, prirojenim smislom za humor in svetle plati življenja, bil je neprekosljiv šarmer stare šole, ki je tudi svoj značilni naglas znal obrniti na smeh, dodajajo.

Z uglajeno in sproščeno interpretacijo je zgodaj zaslovel kot eden redkih poustvarjalcev, ki so znali in zmogli pesmi podati tako, da so lahkotno »nesle« in se brez težav umestile v nikoli povsem razmejeni prostor med jazzovskim swingom in popevko.

V arhivu Radia Slovenija več kot 300 posnetkov

V slovensko zabavno glasbo je vstopil v zgodnjem obdobju, ko je bila še v povojih, ko so se domači avtorji šele kalili in so se najprej snemale domače različice tujih uspešnic, ki so jih posneli in spravili na radijski program dobesedno čez noč.

Tudi zato je bil po vrsti še vinilnih malih plošč njegov šele leta 2005 pri ZKP RTVS izdan album s kompilacijo zbranih priredb in zimzelenih melodij domačih avtorjev Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet ... V zvočnem arhivu Radia Slovenija je sicer z njegovim imenom vpisanih več kot 300 posnetkov.

Njegovo najbolj plodno poustvarjalno obdobje sovpada z zlato dobo slovenske popevke v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, ko je pel pesmi vseh takrat najbolj znanih avtorjev slovenske zabavne glasbe, med katerimi so nepozabne uspešnice, kot so Zemlja pleše, Ura brez kazalcev ali Vrtiljak.

Po bratovi poti

Nino Robić je lahko že kot mladostnik sledil uspehom svojega osem let starejšega brata in prav tako zimzelenega pevca Iva Robića (1923-2000), prve glasbene korake pa je ubral že v Bjelovarju, od koder sta oba izšla.

Nadaljeval je v Zagrebu, kjer je vpisal študij na pravni fakulteti, a se mu kombinacija študija in glasbe v isti sapi ni izšla. Izbral je glasbo.

Celoletni agnažma je najprej pridobil v hotelu Slavija v Opatiji, tamkajšnji slovenski gostje pa so ga leta 1955 prepričali k začasni selitvi v Ljubljano, kjer je nastopal v baru Slon. Predvideni enomesečni angažma v njem je naposled postal celoletni in naposled kar doživljenjski.

Že v času prvih ljubljanskih nastopov se je seznanil z mojstri zlate dobe tukajšnje popevke, kot so Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Jože Privšek in še kdo, piko na i njegovemu obstanku v Ljubljani pa je dodala ljubezen. V slovenski prestolnici je spoznal ženo.

Od obeh Nemčij do Egipta

Sicer je Nino Robić že v zgodnjem obdobju veliko koncertiral in nastopal v televizijskih oddajah na tujem, v obeh tedanjih Nemčijah ali Sovjetski vezi, slišali so ga tudi v Egiptu, zatem pa se je ustalil na delovnem mestu glasbenega urednika na nacionalnem radiu. Seveda je ob tem tudi veliko nastopal.

Njegovi prvi posnetki so nastali ob prvi izdaji Slovenske popevke leta 1962, ki se je je vrsto let redno udeleževal. Tudi ko je na opustil nastopanje na festivalu, je prevzel organizacijsko ali promotorsko vlogo.

Mimogrede, njegova verzija Pesmi Volgi je prodrla celo na lestvico popularnosti Radia Luxemburg.