Eric Revis: »Potrebujemo revolucijo sočutja«

Pred dnevi je Ljubljano s kvartetom obiskal jazzovski basist­ Eric Revis. Njegova glasba je neredko pretkana z družbenopolitičnimi komentarji, ki v abstraktnem glasbenem jeziku­ postavljajo v novo dimenzijo­ zgodovinske zmote in neodpravljene krivice. V Guardianu­ so ga umestili med tiste, ki z angažiranostjo vodijo jazz v novo, zlato dobo. Medtem ko se nenehno ozira nazaj, da bi jasneje videl prihodnost, je v njegovem zvoku in glasbi slišati­ svarilo.

Čeprav ste v nekaj zasedbah z glasbenimi sodrugi delili enakovredno vlogo liderja, ste kljub temu stopili še na samostojno pot in kot vodja skupine posneli že pet albumov.

Od nekdaj sem imel občutek, da je vodenje zasedbe korak k večji samorealizaciji umetnika na njegovi poti. V svetu jazza je pot precej začrtana, od razvijanja veščin igranja do prvih koncertov, prvih angažmajev v skupinah velikih legend, ki mladim pokažejo zaupanje in dajo priložnost. Osnovanje svoje skupine je naslednja očitna stopnja.

Zasedbo, s katero ste nastopili v Ljubljani, sestavljajo glasbeniki, s katerimi že leta sodelujete v različnih skupinah. To najbrž ni naključje?

Zanimalo me je, kaj bi se zgodilo, če bi jih združil v eno skupino. Bi bila moja izraznost, ki se kaže v različnih projektih, zaradi tega drugačna, še izrazitejša? Mislim, da je delovalo.

Skozi vaše pretekle albume lahko sledimo nekakšnemu konceptu 'nazaj v prihodnost'. Kaj razumete pod tem?

Prihodnost je mišljena kot inovacija. Toda inovacija se ne more zgoditi, ne da bi se najprej zazrli v preteklost, tradicijo. V vakuumu inovacija ni mogoča. Vsi v tem bendu imajo za sabo številne izkušnje igranja z velikimi jazzovskimi mojstri. V čast mi je, da sem lahko igral z Lionelom Hamptonom in Betty Carter. V zadnjem času je opaziti nekakšen prezir do tradicije.

Danes vsi igrajo v trinajstosminskem ritmu, na glasbo gledajo s tehničnega vidika, pomembna je le matematika, swing je praktično izginil. Od začetka je bil moj namen nadaljevati to, kar so pred mano začeli velikani te glasbe. Tako se približaš panteonu. Rad bi bil v mavrici umetnosti, nekje med zeleno in modro. Kar govorim, ni nič novega, to počnejo mnogi. Tudi Charlie Parker je nadaljeval tradicijo, ki so jo postavili Coleman Hawkins, Lester Young in Johnny Hodges. Izhajal je iz njihove umetnosti in prestavljal meje.

O vas pravijo, da ste zgradili most med Betty Carter in Petrom Brötzmannom.

Ha! Res ne poznam nikogar, ki bi naredil tak skok. Morda bo to pisalo na mojem nagrobniku: Igral je z Betty Carter in Petrom Brötzmannom (smeh).

Kaj vas zanima v zvoku, ko ­potujete nazaj v prihodnost?

Če poslušate prve zvočne zapise jazzovske glasbe, recimo pianista Jellyja Rolla Mortona ali basista Billa Johnsona, ki sta igrala v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, zame zvenita bolj moderno od marsičesa, kar poslušamo danes. Johnsonov bas ima zvok, ki nosi v sebi neko intenco. Skozi zgodovino se je spreminjala sonorična senzibilnost. S kvartetom poskušam skrojiti amalgam vseh stvari, ki so mi pri srcu. Odraščal sem z glasbo, kot so Parliament-Funkadelic Georgea Clintona, Motown, študiral basiste, kot sta James Jamerson, Peter Kowald, poslušal Brötzmanna in Ornetta Colemana v njegovem zares osvobojenem obdobju. Vse to vpliva na moj zvok.

Vpliva najbrž tudi na konceptualnost vaših projektov. Z zasedbo Tarbaby, ki jo vodite s pianistom Orrinom Evansom in bobnarjem Nasheetom Waitsom, črpate iz esejev, knjig, življenja pomembnih temnopoltih osebnosti, kot so francoski psihiater Frantz Fanon, boksar Sam Langford in Malcolm X. Vsem omenjenim je, zanimivo, skupno to, da v boju proti nepravicam niso izključevali uporabe nasilja oziroma so zagovarjali proaktivni upor proti sistemu. Vas Martin Luther King jr. v tem pogledu ne zanima?

Čeprav sem odraščal s filozofijo Malcolma X, razumem pragmatizem Martina Luthra Kinga jr. Ljudje na jugu Amerike namreč velikokrat gledajo na življenje precej pragmatično. Mislijo si, 'stvari se ne bodo nikoli spremenile, zato se moramo naučiti delovati znotraj sistema'. Toda vedno so obstajali ljudje, ki so glasno naslovili nepravičnost in sistem. Se odzvali proaktivno. V tem pogledu smo s Tarbaby na tej proaktivni strani.

'Noben moralen človek se ne more potrpežljivo prilagoditi nepravičnosti,' je rekel Martin Luther King jr., a sam izbral nenasilen upor, državljansko nepokorščino. Mislite, da tak upor danes ne bi več deloval?

Dinamiko sveta danes poganja kapitalistični etos. Državljanska nepokorščina je produktivna, ko se dotakne denarja. Ko so črnci v Montgomeryju bojkotirali vožnjo z avtobusom in s tem denarno oškodovali prevozno podjetje, so jim šele prisluhnili in privolili v pogajanja. Če bi se torej odločili za gibanje, ki bi se lotilo sistema na tak način, bi nam morda uspelo. Z gverilskim bojevanjem ne prideš daleč, saj takoj pošljejo nadte svoje drone. Svet je ponorel. Revolucija, ki jo res potrebujemo, je revolucija sočutja. Dokler se družba nenehno individualizira in deli na mene in njih, se to ne bo zgodilo. Vsak pa lahko začne najprej pri sebi.

Lahko glasba pri tem pomaga?­ Lahko z glasbo dosežemo ­družbeno preobrazbo?

Direktno ne. Imam ateistične tendence, a vseeno menim, da je energija, ki jo proizvajamo, neuničljiva in z njo hranimo kozmično dobro. Naj bo to z lepo besedo ali nasmehom. Če se trudiš to početi prek lastne ustvarjalnosti, lahko nekaj premakneš. Nobena revolucija se ni zgodila zaradi glasbe. Glasba lahko vzdrami dobro v človeku, a mislim, da ni pesmi, ki bi spremenila svet.

Tisti, ki so dali Nobelovo nagrado Bobu Dylanu, menijo drugače.

Če bi vprašali mene, bi jo dal Georgeu Clintonu. Prisluhnite pesmi Maggot Brain, v kateri mantra 'Mislite! Zaenkrat to še ni prepovedano'. Njegova besedila so globoka, neverjetno subverzivna in tako zelo prisotna.

Basistka Joëlle Léandre je zapisala, da je preobrazba, tako kot svoboda, imanentna jazzu. 'Vsaka skladba v stanju nastajanja, postajanja vključuje neskončne možnosti za preobrazbo. Glasba je instrument, ki v posamezniku lahko spodbudi miselne procese, zato lahko morda tudi izzove miselne procese v celotni družbi in jo pripelje do socialne in politične preobrazbe.'

Delno se strinjam. Ampak enako bi lahko rekli za veliko stvari. Otroci imajo v sebi nešteto možnosti, kaj lahko postanejo. Sicer pa se mi zdi misel, da smo glasbeniki izbranci, poslanci in agenti sprememb, pretirana. Nekateri se jemljejo preveč resno. Pojdite na Kubo, v New Orleans. Tam so vsi glasbeniki. Povsod so glasba, hrana in ples. Mislim, da mora glasbenika prežemati skromnost, ponižnost. To, kar počne, mora delati z velikim spoštovanjem in biti temu povsem predan, morda pripravljen za to tudi umreti.

No, tudi to zveni precej resno ...

Da, a ob vsem tem se je treba zabavati. Ko nekdo pravi, da počne nekaj izrednega, svojevrstnega, je v tem že prisoten antagonizem, saj si prisvaja nekaj, kar nikoli ni bilo samo njegovo. Za spremembe je potreben kolektivni napor. Vzemiva na primer Mozarta. Če bi s svojim znanjem in talentom ustvarjal v srednjem veku, najbrž sploh ne bi slišali zanj. V tem, kar je postal, je bilo soudeleženo tudi njegovo okolje. Bolj izobraženo in razgledano je občinstvo, bolj sprejet in prepoznan je umetnikov trud. To je simbioza med glasbenikom in občinstvom. Zdaj se nam pišejo slabi časi, ker se občinstvo očitno poneumlja. Nihče več ne bere. Svet imajo na dosegu roke, vedo pa manj kot kdaj prej.

Ni zanimivo, da družbeni mediji ponujajo neskončne možnosti za mobilizacijo, pa se ta nikakor ne zgodi?

Mobilizacijo za kaj? Revolucionarna misel mora dozoreti in takrat bo udarila z vso močjo. Potrebna je tudi infrastruktura. Številne revolucije niso bile uspešne, ker so bile naperjene proti sistemu, a znotraj sistema niso imele svojih ljudi. Tako bo Trumpu morda dejansko uspelo narediti Ameriko spet veliko.

Kako, prosim?

Uspelo mu je dvigniti tančico. Razkril je gnilobo ameriške družbe, ki je bila vedno tam. Sam jo pooseblja na zelo odkrit in grotesken način. Taki smo in smo bili ves čas. Le da tega večina ni opazila, ko jih je nagovarjal Obama, diplomatski, izobražen, lepo oblečen, na drugi strani pa bombardiral države po svetu. Zdaj se številni ljudje v ZDA, ki so volili Trumpa, zavedajo resnice, ki se jim nazorno kaže. Rečejo si, počakajte, saj nismo volili tega! So bolj državljansko aktivni. Stvari se počasi spreminjajo, a vmes bo on morda uničil svet.