Tiskane izdaje
V SNG Opera in balet Ljubljana bo danes v režiji Jaše Kocelija krstno uprizorjena komorna opera Julka in Janez z libretom antropologinje Svetlane Slapšak in glasbo skladatelja mlajše generacije Jana Gorjanca. Operni dialog se posveča zapeljevanju, feminizmu in spolni etiki.
Libreto je antropologinja in ena največjih strokovnjakinj za antiko, pisateljica in prevajalka (njen roman Ravnotežje je bil v ožjem izboru letošnje ugledne Ninove nagrade) Svetlana Slapšak napisala po romanu v pismih Neko dopisovanje (Jedno dopisivanje) Julke Hlapec - Đorđević (1882–1969), velike jugoslovanske in evropske feministke med obema vojnama, prve doktorice filozofije v avstro-ogrskem cesarstvu, esejistke in prozaistke, ki je delovala v Pragi in na Dunaju.
Roman je izšel leta 1932. V na videz avtobiografski zgodbi o študentski ljubezni s fantom iz Ljubljane in o ponovnem preizpraševanju te ljubezni v zrelih letih je avtorica predstavila svoja stališča o spolni etiki, s katero se je intenzivno ukvarjala. Svetlana Slapšak je o Julki Hlapec - Đorđević zapisala, da se je rodila v premožni družini v Vojvodini, študirala na Dunaju in se kmalu opredelila za socializem in feminizem.
Med obema vojnama je pisala o sovjetski Rusiji, tudi kritično o realnosti zdravstvenega varstva žensk, predvidela je grozote nacizma, posebej za judovske ženske; bila je prijateljica Zofke Kveder, oboževala jazz, njeno priljubljeno mesto je bila svobodomiselna, libertinska Praga. Čeprav je bila izrazito jugoslovansko opredeljena, je izjavila, da se ne bi nikoli vrnila na Balkan. Med drugim se je intenzivno ukvarjala s temo spolne etike.
Dramaturginja Tatjana Ažman je na predstavitvi pred premiero označila delo za tematsko večplastno. Generacijsko različni ustvarjalci, ki so sodelovali pri uprizoritvi, so med študijem razmišljali o resničnem življenju protagonistke in zgodovinskih dejstvih, o feminizmu, ženski in njenem pomenu pred stotimi leti ter o vprašanjih, ki so pomembna danes. V vlogi Julke, ženske zrelih let, feministke, bo nastopila sopranistka Vlatka Oršanić, v vlogi Janeza, zdravnika, Slovenca, tenorist Edvard Strah, duh feminizma, Julka v mladih letih, pa bo baletna plesalka Kristina Aleksova.
Po mnenju režiserja Jaše Kocelija, ki podpisuje tudi oblikovanje prostora in svetlobe, lahko predstavo beremo kot »neizprosno satiro klišeja slovenskega nacionalnega značaja: gre za nenavaden obračun. Julka, evropski človek, intelektualka, poliglotka, in na drugi strani Slovenec Janez, ki je obtičal doma. Evropa se želi ljubiti s Slovenijo, ta pa je nerodna in neodločna.« Imeni (v knjigi Marija in Oton), je pojasnil režiser, sta spremenjeni v pravo ime avtorice in »generično« ime ljubljanskega zdravnika Janeza. Julka, feministka svobodnega duha, rojena v bogati vojvodinski družini, ki v zrelih letih živi v svobodni zvezi s soprogom in tremi otroki v Pragi, se spomni svoje študentske ljubezni z Dunaja, Janeza, ki osamljen in frustriran živi v ozkosrčni katoliški družini.
V pismih, in končno tudi ob srečanju z njim, Julka izpostavi svojo »seksualno etiko«, ki je ne umesti samo v svoja socialistična in liberalna prepričanja ter svoje multikulturno okolje, temveč tudi v novo kulturo, kot je, denimo, jazz. V dialogu Janez poskuša rešiti svojo identiteto in življenje, Julka pa raziskuje ljubezen in erotiko v njuni družbeni in filozofski razsežnosti.
*
Gospod Gorjanc, slišati je komaj rešljivo: kako se skladatelj loti naročila, ki govori o 'zapeljevanju, feminizmu in spolni etiki'?
Na srečo naloga ni bila pisanje eseja o 'zapeljevanju, feminizmu in spolni etiki' – v začetku je bil podnaslov dela Neka korespondenca, zdajšnji podnaslov je režiser oblikoval šele nekaj tednov pred premiero –, marveč stvaritev opere, ki je nastala na podlagi libreta Svetlane Slapšak, ki se prek zgodbe dveh posameznikov, povezanih z ljubeznijo ter razdvojenih zaradi Janezove šibkosti in Julkinega prepričanja, ukvarja z vprašanji feminizma, spolne etike in morale. Samo zapeljevanje je tema, bolj ali manj prisotna v vsaki operi – feminizem in razmišljanje o vlogi žensk ter spolnosti v družbi odsevata v Julkinih besedah, glasba podpira in razkrije njuna notranja občutja ter namere.
Kakšno zvočno barvo ima v Julki in Janezu feministka in kakšno zdravnik?
Protagonista nimata določene barve, njuna čustva, namere in občutenja se spreminjajo in razvijajo, včasih zelo hitro. Delno bi lahko držalo, da je Janez 'šibkejši' in Julka 'močnejša', a to ne pomeni, da Janez ne čuti in se ne odziva ravno tako prevzeto kot Julka ter da se ona ne čuti nemočne, šibke ter brez nadzora – vsaj kadar tega Janez ne vidi –, kar odmeva v glasbi.
Na predstavitvi opere ste omenili, da ste libretu, 'ki mestoma preskakuje z ene osebe na drugo, kar se v glasbi odraža z nenadnimi motivičnimi preskoki', pač sledili. Kakšno je bilo to sledenje?
Zelo dosledno, saj bi bilo za dramo neustrezno, da glasba ne podpira dogajanja ter izrečenega na odru samo zato, ker se neki motiv, tranzicija, izpeljava … niso končali po pričakovanjih.
Kakšna je vaša interpretacija libreta oziroma vizija zgodbe, koga nagovarja, kaj sporoča?
Zgodba nagovarja široko občinstvo, saj se protagonista ukvarjata tudi s tako univerzalnimi vprašanji, da se je vsakdo, ki misli, da je resnično zaljubljen, vsaj z nekaterimi že srečal ter jih moral prebroditi. Poleg tega je to drama za vse, ki raziskujejo in analizirajo feminizem ter moralo spolnosti – ter vse, ki tega ne počnejo, saj jim bo odprla drugačen pogled na družbo in jih pozvala k razmišljanju, če se bodo temu le prepustili.
Ste imeli kak zgled, kako izpolniti to naročilo? Ste med pisanjem sodelovali z režiserjem in dramaturginjo?
Zgled kot šablono, matrico, primer? Ne. Z režiserjem, libretistko in dramaturginjo smo sodelovali pri končni obliki libreta. Kreativni proces pisanja sem opravil sam, so pa bili določeni deli odprti ter naknadno dokončani glede na režijske potrebe.
