Tiskane izdaje
Ivo Petrić (rojen leta 1931 v Ljubljani) je zelo plodovit slovenski skladatelj, čigar opus šteje več kot dvesto del za vse zasedbe (orkestrske, komorne, solistične in vokalno-instrumentalne). Navdihujeta ga likovni svet in literatura, zadnja leta pa tudi škotska pokrajina.
Vaš skladateljski opus je zelo bogat, zagotovo ste eden od najplodovitejših slovenskih skladateljev. Kdaj ustvarjate?
No, tako velik pa spet ni, nekateri so napisali še več. Sicer pa, seveda imam veliko del, saj sem že dolgo na svetu. Vedno veliko razmišljam, preden začnem komponirati, tema me mora pritegniti in če mi je všeč, hitro steče.
Vam glasbene misli nenehno rojijo po glavi?
Ne, ni tako hudo. To se je dogajalo Mozartu, da je z roko komaj dohajal svoje misli.
Kako, kje dobite prvo idejo?
Zadnje čase me najbolj navdihuje Škotska, kjer sem bil z avtom vsaj sedemkrat, z letalom dvakrat, letos pa se bomo spet odpravili tja. Napisal sem kar nekaj skladb na škotsko tematiko, med drugim dnevnike za klavir solo. Sicer pa me bolj kot narava navdihujeta literatura in slikarstvo. Moj rod izvira iz Selške doline in Grohar mi je bil vedno blizu.
Veliko sem se ukvarjal s Kosovelom, pesnikom, ki me je najbolj pritegnil. Pisal sem predvsem instrumentalno glasbo, veliko manj sem se ukvarjal z vokalno. Dela so nastajala predvsem za prijatelje in kolege. Tudi za oba simfonična orkestra sem veliko napisal, precej pa tudi za svojo dušo. Le opere se nisem lotil, to je stvar romantike.
Zakaj ne? Vas ni zanimala?
Pri operi je zelo pomemben tudi tekst, vendar jih je malo, ki bi me pritegnili. Res pa je, da obožujem besedilo srbskega pesnika z romunskimi koreninami Vaska Pope z naslovom Igre. S tem delom, ki je napisano v maniri surrealizma in je globoko ter duhovito, sem se dolgo trudil in na to temo je nastal cikel za glas in harfo. Kot rečeno, najraje pišem za inštrumente. Moj najljubši je violina.
Ne oboa, ki ste jo tudi študirali?
Oboo sem igral tri leta v orkestru, potem sem 'pozabil' nanjo. Največ del sem napisal za violino. Zelo veliko mojih stvari je posnel violinist Igor Ozim, moj dobri prijatelj, v zadnjem času pa v Ljubljani nastopa dobra ruska violinistka Nadežda Tokareva, ki je tudi posnela cede z mojimi violinskimi skladbami.
Kako pa je z izvedbami? Je bila večina vaših skladb izvedenih?
Zadnje čase ne, ker se ne ponujam več tako kot včasih. Ko si star, te malo pozabijo, poleg tega je veliko skladateljskega podmladka, ki se želi uveljaviti. Zelo aktivni morajo biti, saj orkestri vse redkeje izvajajo slovenske skladbe. Mislim, da je bilo vsaj devetdeset odstotkov mojih skladb izvedenih, res je tudi, da nekaterih del nisem dovolil izvajati, ker z njimi nisem bil zadovoljen.
Jih je večina nastala z mislijo na izvajalca?
Ja, zelo veliko, predvsem za Ozima, za katerega sem napisal verjetno svojo najboljšo skladbo Trois images za violino in orkester. Dva koncerta smo posneli z Ireno Grafenauer, tudi z njo sem se zelo dobro razumel. Pomembno je, da poznaš interpreta, ker mu pišeš na kožo, poleg tega se z njim dogovarjaš, lahko ti svetuje in te opozori na napake, predvsem tehnične.
Ste pri skladbah za oboo mislili nase?
Sem. Na akademiji sem študiral kompozicijo in dirigiranje, pri katerem je bilo treba študirati tudi orkestrski inštrument in izbral sem oboo. Že na zaključku srednje šole sem igral svojo Sonatino za oboo in klavir. Pred kratkim sem naredil novo skladbo za oboo in harfo, ki jo bodo marca krstili v Koncertnem ateljeju DSS.
Torej še vedno ustvarjate?
Ja, saj ne moreš, da ne bi. Glasba je življenje, ljubezen, ne morem brez nje.
Kako se je pa začelo?
Čisto po naključju. Res je, da sem bil že mlad navdušen nad klasično glasbo, opero in sem kot dijak spremljal celotno operno produkcijo na dijaških stojiščih ljubljanske operne hiše. Poznal sem tudi veliko glasbene literature ... Vendar me je po maturi bolj zanimal šah kot klavir, zato nisem naredil klavirskih sprejemnih izpitov. Še sreča, saj bi bil slab pianist, poleg tega je pianistov kot listja in trave. Že na srednji šoli nas je pri komponiranju zelo spodbujal Jurij Gregorc, ki je prirejal koncerte naših skladb. Leta 1952 sem doživel prvo krstno izvedbo svojega dela. Na akademiji smo nadaljevali tovrstne dogodke.
Kdo so bili vaši sošolci?
Skupaj s Srebotnjakom, Lebičem, Božičem, Štuhecem in Ježem smo ustanovili skladateljsko skupino Pro musica viva ter prirejali koncerte naših kompozicij in skladb tujih avantgardnih komponistov.
Šestnajst let ste bili umetniški vodja Slovenske filharmonije. Kako ste to delo združevali s komponiranjem?
Morda sem v tistem času res nekoliko manj komponiral.
Ste orkestru tudi dirigirali?
Ne, imel sem svoj ansambel za sodobno glasbo Slavko Osterc, saj sem moral v času, ko sem bil svobodni umetnik, trdo delati, da sem imel dovolj denarja. Dvajset let smo koncertirali in snemali po Evropi, bili smo vodilni ansambel za sodobno glasbo v tedanji Jugoslaviji. Največ smo posneli za številne nemške radijske postaje.
Omenili ste skladateljski podmladek. Imamo dobre mlade komponiste? Imajo dovolj naročil? Izvajajo njihova dela?
Včasih je bilo veliko več naročil in tudi dela slovenskih skladateljev so orkestri večkrat uvrstili na svoj program kot danes. Ko sem vodil Slovensko filharmonijo, smo morali na leto izvesti vsaj deset slovenskih skladb, danes ne vem, če izvedejo tri. Mladih je res čedalje več in tudi starejših nas je še precej živih. Konkurenca je velika, trg je dobesedno zasičen. Imamo precej dobrih mladih skladateljev, ki ustvarjajo v zelo različnih stilih – od avantgardnih do všečnih. Danes je vse dovoljeno.
Ste kdaj pisali kaj drugega kot klasično glasbo za orkestre in soliste, denimo filmsko glasbo?
Precej sem pisal za krajše, ne celovečerne filme. Ko sem bil na svobodi, sem delal marsikaj ..., če se pošalim, takrat sem bil osvobojen vsega, tudi denarja.
Kakšna je vaša partitura? Jo dirigent zlahka razume?
Eno obdobje sem pisal zelo improvizacijsko, prosto, in takrat sem napisal tudi svoje najboljše skladbe. Temu se je – v tehničnem smislu – reklo aleatorika, pri čemer so imeli izvajalci na razpolago velik angažma svoje fantazije.
Se je kdaj zgodilo, da ste bili nezadovoljni z izvedbo?
Ja, ja, naredil sem tudi nekaj škandalov. Spominjam se, da sem na generalki zvečer prepovedal izvedbo za naslednji dan.
Bi lahko rekli, da smo na glasbenem področju vsaj tako dobri kot v smučarskih skokih?
Ja, brez skrbi. Žal smo premajhna država, da bi najboljši priplavali na svetovni vrh. No, športnikom gre dobro. Ampak športni dosežki po določenem času izginejo, umetnost, ustvarjanje, pa ostane.
