Tiskane izdaje
S čim si uveljavljen orkestrski korpus prisluži naslov najboljši simfonični orkester na svetu? Z dolgo in bogato tradicijo? Z izvrstnimi glasbeniki, ki se, če je treba, s svojim instrumentom lahko kosajo z najboljšimi solisti, hkrati pa svoje obrtniško mojstrstvo zmorejo zliti v edinstven, zlahka prepoznaven zven orkestra?
Z žlahtnimi, dragocenimi inštrumenti? Z dirigenti, ki vsaj toliko kot za lastno promocijo skrbijo za rast in ugled orkestra, ki ga vodijo? S čim pravzaprav?
Žal mednarodna žirija, ki je leta 2008 po naročilu vplivne britanske revije Grammophone izdelala lestvico najboljših simfoničnih orkestrov pod soncem, ni podrobneje pojasnila ocenjevalnih kriterijev, po katerih je opravila to svojevrstno in zelo odmevno nalogo.
Tako je v spominu ostal predvsem podatek, da omenjeni laskavi naziv ni pripadel Berlinskim, Dunajskim ali Londonskim filharmonikom, temveč leta 1888 ustanovljenemu Kraljevemu orkestru Concertgebouw z domicilom v istoimenski koncertni dvorani v Amsterdamu.
V času takratnega ocenjevanja ga je že vodil sedanji latvijski dirigent Mariss Jansons, pod čigar vodstvom bodo nizozemski simfoniki nastopili tudi ob sklepu Ljubljanskega poletnega festivala – k sreči ne na prostem, temveč v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo znameniti »polni, mehko zaokroženi, žametni« zven orkestra v delih Brahmsa, Šostakoviča in Ravela lahko prišel do izraza.
O tem bodo seveda končno oceno podali za to pristojni, zato v tem zapisu ostanimo pri orkestru, ki ni niti najstarejši, niti najpremožnejši, niti se ne ponaša z najžlahtnejšimi in najdražjimi inštrumenti, niti ga niso vodili najslavnejši, najdražji in najbolj razvpiti dirigenti, a mu je skupina enajstih glasbenih kritikov, založnikov in urednikov iz ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Avstrije in Nizozemske pred slabimi šestimi leti pripela naslov »najboljšega med najboljšimi« in tako poskrbela za precejšnjo poparjenost v vseh naštetih državah (in še kje), razen seveda na Nizozemskem.
Večni in skoraj večni
Kraljevi orkester Concertgebouw je v »svoji« izjemno akustični dvorani z enakim imenom, odprti aprila 1888, prvič nastopil novembra istega leta pod taktirko Willema Kesa, ki je orkester vodil prvih sedem let. To je bilo tudi najkrajše umetniško vodenje tega slavnega 120-članskega korpusa. Leta 1895 je namreč položaj glasbenega direktorja prevzel Willem Mengelberg in na njem vztrajal nič manj kot pol stoletja!
Prav Mengelbergu pripisujejo zasluge, da je Concertgebouw povzdignil na raven jasne mednarodne prepoznavnosti, predvsem z zavzetim izvajanjem del takrat sodobnih skladateljev Gustava Mahlerja in Richarda Straussa.
Osupljivo dolga obdobja glasbenega vodenja orkestra so bila gotovo tudi posledica podrobnosti, da je imel Concertgebouw prvih 75 let svojega delovanja precej svojevrsten sistem »poveljevanja«: glavnemu dirigentu sta asistirala prvi dirigent, ki je glavnemu pomagal tudi pri sestavljanju repertoarja, tako imenovani drugi dirigent pa je opravljal »predvsem tisto, kar mu je bilo naročeno«.
V času polstoletne absolutne vladavine Willema Mengelberga so se tako na položaju »eerste dirigent« zamenjali še vedno dobro znani mojstri taktirke, kot so bili Pierre Monteux, Bruno Walter in Eugen Jochum, na neprimerno manj vplivnem položaju »tweede dirigent« pa so se trudili danes že dodobra pozabljeni Cornelis Dopper, Evert Cornelis in Eduard van Beinum.
Da za zadnjega to seveda ne drži, se ima ta nizozemski dirigent zahvaliti predvsem odstranitvi »večnega« Mengelberga po koncu druge svetovne vojne: očitali so mu preveliko mero razumevanja za nacistično okupacijsko oblast in ga kaznovali s prepovedjo nadaljnjega dirigiranja.
Tako je položaj glasbenega direktorja orkestra Concertgebouw pripadel dolgo »zgolj« drugemu dirigentu Eduardu van Beinumu. Ta je bil posebno zagret za simfonični opus Antona Brucknerja in francosko glasbo. Tudi on bi bil svoj vplivni položaj verjetno zadržal dlje kot »le« 14 let, če ne bi aprila 1959 umrl med dirigiranjem v dvorani Concertgebouw, zadet od srčne kapi.
Zaslužni in še bolj zaslužni
Nenadoma izpraznjeni položaj glavnega dirigenta sta si tako nekaj naslednjih let delila Bernard Haitink, ki je z orkestrom prvič nastopil novembra 1956, in slavni Eugen Jochum, leta 1963 pa je Haitink postal novi absolutni vladar Concertgebouwa, in to kar za četrt stoletja.
So pa v času njegove vladavine naposled poenostavili tradicionalni sistem vodenja vse bolj priznanega nizozemskega orkestra: prvega in drugega dirigenta so združili v status pomočnika glavnega dirigenta. O večji veljavi in vplivu novega položaja med drugim pričata dirigentski imeni, ki sta v tem drugotnem okviru zaslovela v svetovnem merilu: Edo de Waart in Hans Vonk.
Vsekakor pa se je Concertgebouw prav pod Bernardom Haitinkom dokončno uveljavil na svetovnem glasbenem prizorišču − tako zaradi kultiviranega zvoka, ki je postal sinonim za ta glasbeni sestav, kot zaradi številnih televizijskih prenosov ter novih in novih odmevnih posnetkov znamenitih simfoničnih del.
Haitink je s Concertgebouwom med drugim posnel vse Mahlerjeve in Brucknerjeve simfonije, dobršen del orkestrskega opusa Čajkovskega, Debussyja in Ravela, njegova interpretacija vseh simfonij Dmitrija Šostakoviča (del tudi z Londonskimi filharmoniki) pa je že dolgo nekakšno merilo pri ocenjevanju vsakokratne izvedbe simfoničnih mojstrovin tega ruskega skladatelja.
Ko je nizozemska vlada na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sklenila oklestiti subvencije Concertgebouwu, zaradi česar bi morali odsloviti več kot dvajset glasbenikov, se je Haitink tej nameri odločno uprl. Z grožnjo protestnega odstopa je dosegel, da je vlada spremenila svoj načrt, nato pa je orkester vodil vse do leta 1988, ko je položaj predal novi vzhajajoči zvezdi na dirigentskem nebu − italijanskemu mojstru Riccardu Chaillyju, in se posvetil novim glasbenim izzivom.
Takrat komaj 32-letni Chailly je s Concertgebouwom prvič nastopil leta 1985, in to tako uspešno, da ga je orkester še istega leta izvolil za naslednika poslavljajočega se, skoraj četrt stoletja starejšega Haitinka. Chailly je kot prvi Nenizozemec na položaju umetniškega vodje Concertgebouwa vztrajal do leta 2004, ko ga je nasledil še en »nedomačin«, sedanji − šele šesti po vrsti − šef dirigent Mariss Jansons.
V tem času je Chailly z orkestrom posnel ves simfonični opus Gustava Mahlerja in Johannesa Brahmsa ter vrsto Brucknerjevih simfonij, kot odločen zagovornik sodobne glasbe pa med drugim še celotno Kammermusik Paula Hindemitha ter orkestralna dela Igorja Stravinskega, Oliviera Messiaena in Edgarda Varèsa.
Prav z omenjenimi posnetki, ki so bili deležni številnih laskavih ocen, je Chailly dokončno utrdil svoj položaj enega najboljših mojstrov taktirke in hkrati odločilno prispeval k renomeju Concertgebouwa in njegovi poznejši razglasitvi za najboljši simfonični orkester na zemeljski obli.
Najbolj enaki med enakimi
In tako smo pri začetnemu vprašanju: Kaj naredi orkester nad orkestri? Dolga in bogata tradicija? Izjemni glasbeniki, ki prizadevno vadijo vse mesece v letu in se s svojo igro lahko kosajo z najboljšimi solisti? Kakovostni inštrumenti? Sijajni, preudarno izbrani dirigenti? Redna in odmevna gostovanja po svetu? Premišljen repertoar za več let naprej, vlaganje v nove perspektivne dirigente in nenehna skrb za pridobivanje novih, mlajših poslušalcev, vse bolj prepuščenih stisnjenim empetrijevskim posnetkom, na katerih so »žametni« zvok orkestra, »zlati« zven godal in »izrazito osebni« zvok pihal − ali zvok kateregakoli glasbenega sestava − že v izhodišču obsojeni na smrt?
Po besedah izvršnega direktorja Kraljevega orkestra Concertgebouw Jana Raesa − vse našteto. »Predvsem pa je pomembno, da se mladi naučijo prepoznavati bistvene sestavine dobre glasbe,« je povedal v enem svojih intervjujev. Tudi za ta namen so ustanovili lastno založbo RCO Live, ki izdaja »žive« posnetke najodmevnejših koncertov Concertgebouwa.
A ti zvočni in slikovni zapisi − doslej se jih je nabralo že več kot 1100 − so bolj kot dodaten vir zaslužka mišljeni kot trajen »spominek« za obiskovalce koncertov, hkrati pa kot spodbuda za vzdrževanje kondicije orkestra in utrjevanje njegovega prestiža.
Kraljevi orkester Concertgebouw je zato seveda odvisen tudi od vladnega financiranja. »Navsezadnje je ena najpomembnejših znamenitosti Nizozemske,« je odločen Raes. »Pa tudi sicer sem prepričan, da je med ključnimi nalogami vsake vlade prav skrb za izobraževanje, socialno varnost in kulturo državljanov. Vlada je vendar oblika civilizacije, drugače je niti ne bi potrebovali! Kdor se zanaša zgolj na zasebni sektor, ta kliče nesrečo.
Kar poglejte Carnegie Hall, v kakšne težave so zabredli! Tudi Valerij Gergijev ima v Rusiji čedalje hujše probleme. Skratka, kdor je odvisen samo od zasebnega sektorja, je kmalu prisiljen igrati samo še najbolj znana in priljubljena dela, s čimer pa seveda ne more preprečiti klavrnega zatona.«
In to ne velja le za Nizozemsko in njen slavni orkester, temveč za vsako razvito civilizirano državo. »Vsa stara celina se mora zamisliti, kaj pravzaprav pomeni evropska identiteta. In v tem družbenem in političnem diskurzu mora kultura dobiti precej vidnejšo vlogo kakor doslej.«
Če tako razmišlja celo glavni menedžer znamenitega simfoničnega orkestra, seveda ni čudno, da ta še vedno kotira visoko na svetovnem poustvarjalnem nebu. Obiskovalcem njihovega koncerta v Ljubljani se obeta velik glasbeni dogodek.
