Tiskane izdaje
Presek umetnikov, kot so zagnani Screamin' Jay Hawkins, preroška Nina Simone, temačni The Tiger Lillies, strastna Edith Piaf ter biblični Leonard Cohen, je skupaj z androgenostjo kakšne Grace Jones na eni strani ter Davida Bowieja na drugi nametanih nekaj umetniških sestavin, ki jih je mogoče slišati v glasbi in glasu ter videti v pojavi Benjamina Clementina. Po prezasičenosti identičnih glasbenikov in skupin je pravo razodetje slišati nekoga, ki sicer ima svoje vzornike, vendar te drobce sestavlja in pooseblja v močni glasbeni osebnosti, ki zdaleč presega kopiranje, temveč stavi na strastno lastno izraznost.
Rodil se je v hribovitem okraju Crystal Palace na jugu Londona kot najmlajši od petih otrok. Odraščal je v družini srednjega razreda v Edmontonu v Londonu s strogo katoliško babico. Ko je ta umrla, se je preselil k staršem. Čeprav je bil kot otrok pogosto tarča vrstniškega in družinskega nasilja, se je upiral po svoje. Zdravilo za bolečine je našel v zgodbah iz Biblije ter poeziji Williama Blaka, T. S. Eliota in Carol Ann Duffy. Pogosto je izostajal od pouka in cele dneve preživel v varni knjižnici, kjer je naključno prebiral knjige s polic. Njegov starejši brat Joseph je imel rad glasbeno filozofijo, znanost in angleško literaturo in je mlajšega brata opozarjal na knjige, ki jih mora prebrati. Ko si je ta kupil klavir, da bi ga vadil, je imel Benjamin 11 let in se je tudi učil igrati nanj. Ko se je brat naveličal klavirja, ga je Benjamin imel skoraj ves čas zase. Vendar pa ga je moral vaditi na skrivaj oziroma ko staršev ni bilo doma, kajti oče mu je prepovedal kakršnokoli ukvarjanje z glasbo, saj naj bi šel študirat pravo. Ker se je Clementine hitro zasitil plehkosti pop glasbe, se je po posluhu učil igrati skladbe Erika Satieja in Clauda Debussyja, ki ju je slišal na radijski postaji, ki je predvajala klasično glasbo.
Zaradi nesoglasij z družino in izobraževalnim sistemom, je postal brezdomec. In ker je mogoče lažje biti brezdomec v Parizu, se je tja tudi preselil. Kar štiri leta je nastopal in živel na ulici. Kasneje je postal intrignaten del alternativnega pariškega kulturnega življenja. Prvič je na oder pred večjim občinstvom stopil na festivalu Rencontres Trans Musicales v provansalskem mestu Rennes decembra 2012. Po nekaj posnetkih je podpisal skupno pogodbo z glasbenimi založbami Capitol, Virgin EMI in Barclay.
Po dveh odmevnih EP-jih je spomladi 2015 izdal prvenec At Least for Now, in sicer po tem, ko se je vrnil v London. Album mešanih slogov se je dobro prodajal, prav pohvalno pa so ga sprejeli tudi kritiki. Kot je povedal Clementine, je prvotno želel snemati svoj prvi album At Least for Now takoj po prvem EP, Cornerstone, vendar zaradi pogodbenega odnosa z glasbeno založbo tega ni mogel storiti še dve leti. Zato se je odločil, da bo ta čas napisal lasten slovar, zbirko poezije in nekaj del klasične glasbe.
Nestrpno pričakovani drugi album tega umetniškega poeta bo izšel prihodnji teden, 15. septembra v Evropi in 2. oktobra v ZDA. Tako da bo njegov ljubljanski nastop ravno v trenutku pred njegovim velikim vzponom. Album bo prinesel enajst novih pesmi, ki predstavljajo veličasten izbor glasbenih slogov, značilnih zanj. Album je poleti napovedal z videosinglom Phantom of Aleppoville.
Izvrstni video sta posnela fotograf Craig McDean in režiserka Masha Vasyukova, Clementine pa je napisal skladbo Phantom of Aleppoville po tem, ko je nanj močan vtis naredila prebrana knjiga Donalda Winnicotta, pionirja britanske psihoanalize, ki je delal z otroki in begunci kmalu po drugi svetovni vojni. Ta je obširno pisal tudi o otrocih, ki so bili ustrahovani v šoli in doma. Spoznal je, da se takšna travma sicer ne more primerjati po teži stiske in nasilja, ki so je deležni otroci na vojnih območjih, ima pa takšno nasilje podobne vzorce in posledice.
V Winicottovem pisanju je videl odsev lastnih izkušenj iz otroštva, zato je izbral za naslov skladbe »majhno mestece Alep«, ki simbolizira kraj takšnega ekstremnega nasilja nad otroki. Clementine pravi, da je »Aleppoville kraj, kjer so mnogi žrtve nasilja, pa nihče ne razume, zakaj. Bilo je zelo lahko napisati glasbo, zato pa je bilo toliko težje napisati to besedilo. Vedel sem, kaj želim povedati, in sem hotel nekaj sporočiti Alepu, nekaj kar ne bi zvenelo ceneno, temveč iskreno. Moral sem priti do bistva, do fantoma, česar še vedno ne razumemo. Dogodki v Alepu so bili pomembni, kar je bilo težko izraziti z besedami.«
