Primož Oberžan - filozof na odpadu

Sinoči je v Kinu Šiška predstavil glasbeno stereodramo za človeka in stroj Odpadnik.

Objavljeno
22. oktober 2013 13.21
Odpadnik
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Verjetno je najbolj očiten znak »civiliziranosti« neke družbe količina smeti, ki jih ta družba proizvede in kot ugotavlja protagonist Odpadnika, profesor Franz Spiellmann, ki je v precejšnji meri alter ego avtorja Primoža Oberžana, so smeti surovina prihodnosti.

Ustanovitelj in gonilna sila prepoznavnega slovenskega projekta The Stroj Primož Oberžan je tokrat posegel na literarno področje. Letos poleti je v osami hribov napisal glasbeno stereodramo za človeka in stroj Odpadnik. Filozof po poklicu, bobnar po srcu (tako Oberžan, kot Spiellmann) nam obdan z glasbeno napravo imenovano efektor, ki jo je sam ustvaril iz predmetov, najdenih na odpadu, pripoveduje zgodbo o civilizaciji, napredku, smotru, smislu, učinkovitosti in tehnološkem presežku. Ključna misel, ki jo ponudi, je strnjena v Spiellmannovem stavku, ki vulgarno razgalja trende sodobnega razvoja potrošniških družb: »Jebeš tehnologijo, ki človeka spreminja v tehnološki presežek.« Kajti tudi sam je brezposelen filozof, ki je pristal na odpadu.

Vpetost in sobivanje ter na trenutke sožitje človeka in stroja je osrednja tema Odpadnika. Ali je to dobro in koliko, pa odgovora tudi tu ni moč najti, kajti odgovor je v samem iskanju odgovora, ne pa v njegovem (morebitnem) odkritju. To je tudi dejanski povzetek večnega filozofskega vprašanja o smislu našega obstoja.

V glasbeni stereodrami Odpadnik kateri Primož Oberžan prepleta brano besedilo z igranjem na glasbilo, ki je narejeno iz odpadnih materialov, cevaste bobne in teremin. Pogosto je tudi uporabil napravo za ponavljanje zvočnih zank (looper) in je občasno z zelo brutalnimi zvoki in energijo polnil prostor. Vse to je lahko tudi prispodoba hrupa, ki nam ga prinašata napredek in razvoj, in smo se nanj v toliki meri navadili, da ga več ne slišimo. Vendar pa ti zvoki na nas vplivajo, ne glede na to ali jih poslušamo zavedno ali nezavedno.

Kajti tudi preveč glasbe je že postalo oblika zvočnega smetenja, kateremu smo podvrženi tako ob sprehodih po mestnih središčih ali ko po nakupovalnih središčih uresničujemo svoje potrošniške želje z nakupovanjem krame, ki kaj hitro pristane na odpadu, kjer iz njih profesor Franz Spiellmann osmišljuje svoj (in morebiti tudi naš) svet.