Tiskane izdaje
Ta teden v Velenju poteka Kreativna jazz klinika, ki jo je po več kot petnajstih letih premora znova obudil saksofonist in domačin Jure Pukl. Že lani so mladi glasbeniki srkali znanje priznanih domačih in svetovno znanih jazzerjev, letos pa so zveneča imena predavateljev privabila kar osemdeset slušateljev.
Ime, ki je letos vzbudilo največ vznemirjenja med mladimi jazzerji, je gotovo Kurt Rosenwinkel, ameriški kitarist, ki velja za enega najprepoznavnejših in najvplivnejših glasov svoje generacije. Poleg predavanj je včeraj okronal gostovanje na delavnici tudi s koncertom v velenjskem klubu Max.
Pred petimi leti ste z Johnom Scofieldom nastopili na Jazz festivalu Ljubljana. Koncert, ki ga kitarski navdušenci zlepa ne bodo pozabili. Takrat ste mi zaupali, da je bil Scofield, tako kot za mnoge, tudi vaš vzornik.
Da, spomnim se tega koncerta. Johna Scofielda sem spoznal prek vibrafonista Garyja Burtona. Imel sem dvajset let in na sredi sem pustil študij na glasbeni univerzi Berklee, da bi se pridružil Burtonovemu bendu. Podobno, kot je to pred mano storil tudi Scofield. Bil je eden prvih glasbenikov, ki sem jih slišal igrati električni jazz, kar je naredilo velik vtis name, saj sem tudi sam vstopil v jazz skozi rock. Po tem, ko sva se spoznala, mi je John vedno stal ob strani, me spodbujal na moji poti, ne toliko kot mentor, bolj kot prijatelj. Pomagal mi je dobiti založbo, pri kateri sem posnel svojo prvo ploščo. Njegova žena Susan mi je dajala denar za pizzo, ko sem bil lačen mlad glasbenik v New Yorku. Zato sem bil zelo vesel, ko me je takrat povabil k skupnemu projektu, ki sva ga predstavila tudi v Ljubljani.
Danes ste vi vzornik mladim glasbenikom. Na konservatoriju v nizozemskem Groningenu sem videla fanta, ki se ni samo trudil s kitaro posnemati vaš zvok, temveč je posnemal tudi vaš stil oblačenja, mimiko med igranjem ...
Kaj res? Kar zadeva igranje, gre vsak glasbenik skozi proces osamosvajanja od idolov.
Ko vas novinarji sprašujejo po vzornikih, ponavadi ne naštevate kitaristov. Zakaj?
Morda zaradi splošnega dejstva, da so jazzovski jezik pomenljiveje razvijali in zaznamovali pihalci, trobilci in pianisti. Zato jazzovski kitaristi nasploh bolj gravitirajo k njihovemu igranju, da bi našli svoj zvok. Poleg kitare igram klavir, pravzaprav je igranje klavirja zame še bolj naravno. Ker o glasbi razmišljam v harmonijah. V tem pogledu mi klavir ponuja več možnosti kot kitara. Tako je bil moj veliki navdih recimo tudi pianist Bud Powell. In bebop nasploh. To je glasba, ki jo čutim in jo tudi veliko poslušam. Moja glasba se morda ne bi uvrstila v to kategorijo, ampak bebop gotovo vpliva nanjo.
Vaše igranje se odlikuje tako po melodični kot po harmonični plati. Je tudi to posledica klavirja?
Pravzaprav o sebi razmišljam predvsem kot o skladatelju. Skladanje je v veliki meri oblikovalo moj stil igranja. Ker sem moral sam igrati to, kar sem napisal, sem spotoma postal tudi boljši glasbenik (smeh). Smisel igranja po mojem ni toliko povezan z glasbilom, ki ga igraš, v mojem primeru s kitaro. Inštrument je inštrument, le orodje, medij, ki nam pomaga spraviti iz sebe glasbo. Kot veliko glasbenikov imam glasbo v sebi. Prisluhnil sem torej glasbi v svoji glavi, da bi jo razumel in jo na najboljši način spravil ven. Globoko sem kopal po sebi, da bi našel pravo izrazoslovje. Ne samo tehnično, ampak tudi v odnosu do drugih glasbenikov, s katerimi si delim oder.
Je to posebno stanje?
Lahko bi rekel, da je to nekakšna vrsta meditacije.
Nekoč mi je neki glasbenik rekel, da je vsa glasba že nekje zapisana in obstaja v paralelnem svetu, njegova naloga je le to, da jo gre tja iskat in jo prinese sem.
To je zelo lepa metafora. Tudi jaz se lahko poistovetim s to izjavo. Da sem samo medij za stvari, ki prihajajo od nekod drugod. Ko komponiram, se včasih počutim kot kakšen arheolog, ki odkriva stare, a zame nove stvari. Ko igram, odkrivam, ne izumljam.
Ali zato posegate še po drugih 'medijih'? Na svoji novi, dvanajsti plošči Caipi, igrate kitaro, bas, klavir, bobne, tolkala, sintesajzer in še pojete. Zakaj ste prevzeli vse te vloge?
Prvič zato, ker jih lahko. Drugič pa zato, ker sem si bil vedno pri roki. To je moj prvi album pri lastni založbi Heartcore Records in proces ustvarjanja je trajal deset let. Na njem so tudi gostje, kot so Eric Clapton, Mark Turner, Amanda Brecker, Pedro Martins in drugi.
Zakaj je trajalo desetletje?
Skladbe so se porajale sporadično, zapisoval sem si jih, in sčasoma je postalo jasno, da bi jih lahko povezal v nov projekt, nov tok, nov žanr v svojem glasbenem svetu. V tistih redkih dnevih, ko sem bil doma in sem imel nekaj časa, sem šel v kletni studio, se prepustil ustvarjalnemu zanosu in jih razvil do konca. Čeprav sem ves ta čas delal na drugih projektih in je moja kariera šla v svojo smer, je bil to vedno moj najosebnejši projekt, izraz tega, kar resnično čutim kot umetnik.
Opus magnum torej. Album je precej oseben. Bi lahko rekli, da je nekakšna glasbena avtobiografija?
Morda bi lahko našli boljši izraz, čeprav ta ni napačen. Besedila morda izdajajo nekoliko bolj metafizični pogled na svet. Ukvarjajo se s spiritualnimi vprašanji in univerzalnimi koncepti. Čeprav je to osnova vseh mojih albumov, a tukaj je zaradi besedil morda to bolj očitno. Ena skladba govori o mojem pokojnem prijatelju, drugi dve o mojih dveh sinovih, razmišljam tudi o tem, kako manifestirati svojo ustvarjalnost.
Čeprav se osredotočate na svojo glasbo, ste posneli več projektov s standardi. Zakaj se vam zdi to pomembno?
To je del vsakega jazz glasbenika. Način, kako pokaže in definira svoj odnos do glasbene preteklosti in skupnega zgodovinskega opusa. To ti pomaga tudi razviti svoj zvok, svoj pristop, oblikovanje vrednot. Zato ker obstaja veliko različnih načinov, kako se lotiti standardov in kako jih interpretirati.
Dolga leta ste poučevali na glasbenih konservatorijih, lani ste nehali. Zakaj?
Po štirinajstih letih poučevanja sem sklenil, da bom raje posvečal čas ustvarjanju, ne pa razlaganju glasbe. Ko učiš, si večino časa zaposlen z osnovami. Puliš korenine, da bi pokazal učencem, kako raste drevo. To me je počasi začelo utrujati. Svoj vrt sem hotel pustiti pri miru, da se spet zarase.
Pa ste kljub temu sprejeli mentorstvo na delavnici v Velenju. Kaj si želite, da bi v kratkih treh dneh slušatelji odnesli od vaših lekcij?
Študentom rad pomagam po svojih zmožnostih. Nimam učnega načrta. Moj pristop je logično kreativen in odprt. Rad bi, da se mladi glasbeniki naučijo slediti svoji intuiciji in so naravni. Da v glasbo zlijejo vse – srce, dušo, intelekt, znanje, sposobnosti, domišljijo, ustvarjalnost ...
Ste iz Filadelfije, živeli ste v New Yorku, potem pa se pred leti preselili v Švico in nato v Berlin. Kako je ta sprememba vplivala na vas?
Predvsem sem bolj umirjen. V Evropi se počutim bolj mentalno zdravega. Tukaj ni take obsedenosti z oglaševanjem, kot jo poznamo v ZDA. Ni predatorske mentalitete, ki te nenehno zasipa z reklamami in ti poskuša nekaj prodati, pri tem pa uporablja koncepte in ideje, ki so bili nekoč sveti. Umaknil sem se od norosti ZDA, čeprav sem z domovino še vedno zelo povezan in me skrbi, kar se danes tam dogaja.
Ali čutite dolžnost govoriti
In kakšno je vaše sporočilo?
Razumevanje. Mir. Prijateljstvo. Dialog. Umanjkanje strahu. Luč.
