Tiskane izdaje
Laibach na to vprašanje med drugim odgovarja: »Ko smo v neko državo povabljeni kot gostje, spoštujemo njihov režim, čeprav ga ne podpiramo. Nedavno smo imeli turnejo s šestnajstimi koncerti v Ameriki, čeprav tudi njihovega režima ne podpiramo.« Ali pa:
Za mnenje, ali je severnokorejski nastop Laibacha lahko kakorkoli sporen, smo vprašali tudi nekatere akterje iz domačega kulturnega prostora, ki so obenem poznavalci fenomena NSK in skupine Laibach, nekateri med njimi tudi njihovi generacijski sopotniki.
Glasbeni kritik in publicist ter pesnik in prevajalec Jure Potokar odgovarja, da dela skupine Laibach sicer ne komentira, »ker pa gre za projekt, ki temelji na marketinškem izrabljanju totalitarizma, me pravzaprav čudi, da je trajalo tako dolgo, da se je domislila Severne Koreje. Tudi če res ne bo nič zaslužila in je namen zgolj razsvetljevati, je zaradi histeričnega odziva svetovnih medijev, ki jim očitno manjka bolj sočnih zgodb (stotine mrtvih beguncev, razposajeni ameriški kavboj v osnovni šoli, letalo, za katerim se je izgubila vsaka sled, (vnovična) sprememba spola znanega estradnika), (znova) dosegla svoje, za kar ji lahko samo čestitam. Samo pomislite, kako se bodo vsi grebli dobiti koncertno ploščo, ki je nastala v Pjongjangu!«
Etični pomisleki se Potokarju v tem kontekstu zato zdijo zelo »smešen domislek dobro plačanih in vsega presitih zahodnih dušebrižnikov, ki še niso na počitnicah na prijateljevi jahti«.
Oder kot predmet
Podobno razmišlja tudi nekdanji politik, sicer pa sociolog, pisatelj, publicist in urednik, Dimitrij Rupel: »Čeprav morda ne poznam njenih najnovejših dosežkov, spadam med tiste, ki jim je skupina Laibach všeč. Moje občudovanje sega v čas, ko je spodkopavala Titovo štafeto, predvsem pa cenim njen 'oddelek' Irwin z variacijami na Malevičeve teme. Glede na to, da se mnogi Slovenci še naprej, morda nehote, istovetijo s totalitarno miselnostjo, je skupina Laibach dobrodošla v tem smislu, da je to miselnost prignala do jasnosti in razvidnosti oziroma jo je razgalila.«
Socialno funkcijo Laibacha vidi Rupel v tem, »da opozarja na navzočnost totalitarne retorike oziroma estetike. Tudi sam se naježim, kadar slišim ali berem kakšne Laibachove deklaracije. Tako Laibach – si predstavljam – deluje tudi v Ameriki in na Zahodu. Ali bodo v Severni Koreji prepoznali subverzivnost takšne umetnosti, mi ni jasno. Laibachovci gotovo niso privrženci tamkajšnje politike. Z velikim zanimanjem bom spremljal ta eksperiment.«
Laibach v Bitburgu
Družboslovec Gregor Tomc je do gostovanja izrazito kritičen. Svoje razmišljanje je začel s spominom na tridesetletnico »razvpitega« obiska ameriškega predsednika Ronalda Reagana na vojaškem pokopališču Bitburg v takratni Zahodni Nemčiji. »Zakaj razvpitega? Ker je tam pokopano veliko nemških vojakov iz druge svetovne vojne, med njimi tudi številni esesovci. Reaganu se obisk ni zdel sporen, saj so bili po njegovem mišljenju tudi nemški vojaki žrtve vojne. Ameriški punkerji Ramones so bili drugačnega mnenja. Odzvali so se s pesmijo Bonzo Goes to Bitburg. Preden je stopil v politiko, je bil Reagan filmski igralec. Med drugim je leta 1951 igral v filmu Bedtime for Bonzo.
Po Tomčevem mnenju smo Slovenci trideset let pozneje, kot tipičen narod zamudnikov, dobili svoj lastni Bitburg: »Tudi vloge so, tipično slovensko, zamenjane – na razvpiti obisk se ne odpravlja Miro Cerar, ampak kulturniki, skupina Laibach. Nastop je, blago rečeno, skrajno sporen. Združeni narodi so to državo že večkrat obsodili zaradi hudih kršitev človekovih pravic. Po ocenah strokovnjakov je v koncentracijskih taboriščih približno dvesto tisoč zapornikov, vsako leto jih več tisoč tam tudi umre.
Tomc nadaljuje, da te izjave ne razume: »So hoteli s tem povedati, da spoštujejo kršitve človekovih pravic v Severni Koreji, jih pa ne podpirajo? Ali so hoteli povedati zgolj to, da so pač v šovbiznisu in da se v njem ne zmrduješ nad roko, ki te hrani, ko te hrani, ampak šele po tem, ko si že sit? Čakam na razlago nekoga iz sekcije za filozofijo pri NSK.«
Ob tem Tomc opozarja, da je skupina Laibach nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pod vplivom slovenskega punka. »Bili so provokativni, a vedno s pozitivnim predznakom. S svojo umetnostjo so provocirali tedanjo avtoritarno komunistično oblast. Danes je njihova drža veliko bolj previdna: 'V Severno Korejo ne gremo, da bi jih provocirali, temveč, da bi provocirali vse druge na svetu'.«
Tomc je prepričan, da pomeni provocirati vse na splošno provocirati nikogar. Gre za držo brezzobega zmaja: »Seveda mi je jasno, da so se tako časi kot oni v več kot tridesetih letih spremenili. Vendar se mi zdi njihova kontroverznost ob nastopu v Severni Koreji vseeno v popolnem nasprotju s tem, kar so počeli nekoč. Bodimo iskreni: kakšen pa je lahko simbolni pomen nastopa pred predstavniki elite, ki neposredno ali posredno sodelujejo v najhujših oblikah kršenja človekovih pravic na svetu?«
V čem torej Tomc vidi problem Laibacha? »Novolevičarska ideološka drža jim omogoča, da povsod, kamor pogledajo, vidijo zlo. Zanje ni razlike med Severno Korejo in ZDA. Enako etično sporno je nastopiti v Trbovljah ali Pjongjangu. Podobni so Reaganu, ki z desne ideološke pozicije ni videl razlike med padlimi nacisti in njihovimi žrtvami. Ker je vse eno in isto, jim je lahko vseeno za vse.«
Tomc tako meni, da je prišel čas, »da jim nekdo, po zgledu skupine Ramones, pove, da so nekje na svoji dolgi glasbeni poti izgubili moralni kompas: Lajbahi grejo v Pjongjang / Smo loh v cajtngih prebral / Spoštval bodo Kim Džong Una / A nase se …«. Kljub temu Tomc še vedno upa, da gre v »celotni zadevi zgolj za znamčenje imena Laibach, ki ga vodi sekcija za propagando pri NSK. Če lahko sodimo po številu intervjujev in nepreglednem številu prispevkov o njihovem nastopu v Severni Koreji v tujih medijih, marketinška kampanja poteka več kot odlično.«
Če ne obsojamo sveta,
Kljub temu Ihan dodaja, da sicer ne verjame, da je v srednjeveškem severnokorejskem fevdalizmu mogoče z umetniško akcijo izzvati karkoli, kar bi koristilo žrtvam tamkajšnjega socialnega fašizma in kolektivističnega kaznovanja celotnih družin: »Severna Koreja je moreč dokaz, da ni meja bizarnosti diktatorskega sistema, če se ta enkrat konsolidira in prevzame vse družbene vzvode. Zato mislim, da nastop Laibacha nima resnega pomena za Severno Korejo, ker ga bo režim sprejel le v okviru lastnega konteksta.«
Prav tako po Ihanovem mnenju nastop nima pomena za naš odnos do Severne Koreje, »saj to žalostno zunajzgodovinsko grotesko vsi poznamo, pa tudi razloge, da se svetovnim odločevalcem ne zdi vredno kaj storiti za človeško dostojanstvo tamkajšnjih ljudi. In če ves svet ve vse in ne migne s prstom, zakaj bi zahtevali etično odgovornost od nekega Laibacha? Torej je realna pozicija Laibacha enostavna – nastop bo pač snov za novo (samo)interpretiranje njihove umetniške avtopoetike. Dober štos, podobno kot (bodoči) polet v vesolje Dragana Živadinova. Avtopoetika, ki ji v svojih okvirih ni treba biti objektivno odgovorna za karkoli, ker itak služi izključno
Novinar in publicist Vojko Flegar je potegnil naslednjo paralelo: »Odkar je Kim Džong Un 'doživljenjski prijatelj' Dennisa Rodmana, nastopati v Severni Koreji ne zveni kot pretirano izvirna domislica. Raka, glavno mesto kalifata Islamske države, je turistično precej manj razvpita, čeprav Abu Bakr al Bagdadi slovi kot voditelj z izostrenim smislom za performanse.«
