Provokator ali zastavonoša glasbene tradicije ZDA

Nicholas Payton, trobentač, ki je bolj razvpit po pisanju kot igranju, bo v četrtek nastopil z Big Bandom RTV Slovenija.

Objavljeno
22. oktober 2013 12.25
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Pred približno dvema letoma je ameriški trobentač Nicholas Payton tvitnil: »Jazz je mrtev. Umrl je leta 1959.« Ta epitaf je nadgradil z blogerskim­ zapisom Zakaj jazz ni več kul. Poema, ki povzema vzrok smrti­ tega glasbenega žanra, je vznemirila glasbeno srenjo in sprožila pravo gibanje, imenovano BAM – Black American Music­ oziroma Glasba temnopoltih Američanov, kot naj bi se to, kar je bilo znano kot jazz, ­imenovalo odslej.

Med drugim je Nicholas Payton v blogu zapisal, da je jazz oznaka, ki so jo glasbi temnopoltih Američanov nadeli belci in zdaj z njo zasužnjujejo glasbo in njenega duha. Tisti, ki so igrali in igrajo to glasbo, namreč nikoli niso razmišljali v kategorijah – »kdo pa razmišlja, kako bo imenoval otroka, medtem ko ga dela?« Zapisal je tudi, da če rečeš jazz, rečeš črnuh (nigger), in da je jazz poln nekrofilije, slavilcev preteklosti ter da ni nič romantičnega v tem, da vrhunski »jazzovski« umetniki životarijo. O sebi pravi, da igra postmoderno neworleanško glasbo in je del tega krvnega nasledstva – sam namreč prihaja iz zibelke jazza, New Orleansa.

Mnogi so to razumeli kot provokacijo jeznega mladeniča, ki poskuša opozoriti nase in tako prodati kakšno ploščo več, drugi pa so njegov poziv »Okupirajmo jazz!« vzeli smrtno resno. Menili so, da je treba enkrat za vselej opraviti s pejorativno kategorizacijo jazza, ki prikliče v spomin plantaže, suženjstvo in segregacijo in nima zveze s čudovitimi, nadarjenimi posamezniki, ki ustvarjajo to glasbo. Pod kratico BAM so začeli organizirati shode, manifestacije, okrogle mize, na katerih so razpravljali o današnji pasivno rasistični kulturi in diskriminaciji temnopoltih, ki duši glasbeno industrijo.

Na socialnih omrežjih je #BAM označeval debate o usodi jazza. Payton je celo dosegel, da so na spletni prodajalni plošč CD Baby uvrstili BAM med ostale glasbene kategorije. Precej kontradiktorno za nekoga, ki ne priznava klasifikacij. In za nekoga, ki nasprotuje rasizmu, a v svojo klasifikacijo zapiše besedo črna, in to z veliko začetnico. Sam to argumentira precej filozofsko: »Črna rasa ne obstaja, a da bi naslovili ta konstrukt, moramo najprej priznati njegov obstoj. Ne moreš nehati biti črnec, če ne priznaš, da si klasificiran kot črnec. Tako kot ne moremo rešiti političnega problema tako, da postanemo apolitični.«

Zagovornik arhaičnega popa

Najlažje bi bilo Paytona diskreditirati kot rasističnega provokatorja, ki konec koncev ne pove nič novega. Pred njim so se proti oznakam in rasizmu v glasbi javno opredelili vsaj že Art Blakey, Max Roach, John Coltrane in Miles Davis. Prej bi morali Paytonu priznati, da je odmevno recikliral njihove parole in ameriško družbo, ki se sooča z novimi (okoljskimi, političnimi, socialnimi ali kakršnimikoli že) problemi, opozoril, da četudi jih vodi temnopolti predsednik, še zdaleč ni opravila z rasizmom.

V svojih zapisih odkrito kritizira imperialistično ameriško zunanjo politiko in izraža razočaranje nad Obamo, ki se ne zna postaviti za svoje ljudi. Dolžan ne ostane niti Evropejcem, ko razpravlja o koloniziranju Afrike, pri čemer se mu zdi najhujša od vseh bolezni in grozot, ki so jih Evropejci prinesli tja, krščanstvo, ki je pripomoglo k zasužnjevanju v imenu Jezusa. Njegove pozornosti je deležno vse, od dnevne politike do popkulture in religije. O dalajlami je na primer zapisal, da je izgubil stik s samim sabo. Hip hop pa naj bi bil mrtev prav tako kot jazz, saj se napaja izključno iz miksanja starih pop in soul uspešnic, pravi Nicholas Payton, ki se podpisuje tudi kot zagovornik arhaičnega popa in v presežnikih opeva Marvina Gaya.

Sam se ima za samotnega bojevnika, ki je prevzel na svoja ramena breme posledic javnega izražanja tega, kar pesti večino temnopoltih glasbenikov. A trdi, da mu tako narekuje čut za odgovornost, da svoje glasbene korenine in znanje, ki so mu ga predali staroste tako imenovanega jazza, z dvignjeno glavo prenaša naprej. Na žalost se je to sporočilo izgubilo v kopici hujskaških tviterskih enovrstičnic in mnogi temnopolti glasbeniki so to razumeli kot pobudo za prerogativ v glasbi, ki jim tako rekoč genetsko in historično pripada.

A Payton je že snoval nov preobrat in za BAM označil glasbo belega trobentača Cheta Bakerja in Gila Evansa, ožjega sodelavca Milesa Davisa. Vsak, ne glede na barvo kože, se lahko torej uvrsti v kategorijo glasbe temnopoltih Američanov, če le spoštuje tradicijo in prizna prispevek posameznih predhodnikov, ki so ustvarjali to glasbo.

Iz ritmične perspektive temnopoltih Američanov

Čeprav je pri izbiri glasbenih sodelavcev, tako kot njegov vzornik Miles Davis, barvno slep, mu ob promoviranju turneje, v sklopu katere bo v četrtek igral z Big Bandom RTV Slovenija, v zgoraj opisanem duhu uide tudi kakšna izjava v smislu, »evropski orkestri očitno nimajo izkušenj z igranjem iz ritmične perspektive temnopoltih Američanov. Za to bomo poskrbeli mi, z basistom Vincentom Archerjem in bobnarjem Adonisom Rosom. Bend pa bo – v pomanjkanju primernejšega izraza – igral ­'glasbo'«.

Kljub temu da je bolj razvpit po pisanju kot po igranju, mu ni mogoče oporekati, da je glasbeni virtuoz. Rodil se je v glasbeno družino in od malih nog preizkušal različne inštrumente, od pihal, trobil, klavirja do bobnov. Vendar je svoj uporniški duh lahko najbolje izrazil skozi zvok trobente. Leta 1997 je prejel grammyja za najboljši instrumentalni solo na albumu Doc Cheatham & Nicholas Payton, pri vsakem novem projektu pa si vzame umetniško svobodo in vedno znova preseneti občinstvo.

Nežno potapljanje v simbolov polno modrino na plošči Into the Blue (2008) je odkrito posvetilo prelomnemu albumu Kind of Blue Milesa Davisa. Bitches, čeprav namiguje na še eno Milesovo ploščo Bitches Brew, z njo nima neposredne povezave, pač pa gre za precej plesno moderno glasbo, kjer Payton ob igranju tudi prepeva z gosti, kot sta Esperanza Spalding in Cassandra Wilson. Na svojem pravkar izdanem albumu Sketches of Spain pa na originalne aranžmaje Gila Evansa virtuozno odigra svoje posvetilo tej mojstrovini Milesa Davisa, ki ga, kot pravi, razume tako intimno, da njegov duh lahko kadarkoli spregovori skozenj.