Prva dama jazza

Danes bi jazzovska pevka Ella Fitzgerald praznovala sto let.

Objavljeno
21. april 2017 19.12
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Življenje legend je pogosto ovito v tančico skrivnosti. V zgodbi prve dame jazza Elle Fitzgerald ta tančica zakriva že pravi datum njenega rojstva. A če je verjeti vztrajnemu iskanju resnice njenih biografov, bi pevka danes, 25. aprila, praznovala sto let. Čeprav nikoli ni hotela odkrito govoriti o svojem težavnem odraščanju, so novinarji in biografi kopali po njeni preteklosti in izbrskali veliko več, kot bi povedala sama.

V javnosti je ponavljala vedno isto zgodbo po navodilih svojih svetovalcev: »Bili smo revni, a srečni, in mama je vedno lepo skrbela za nas.« A njen biograf Stuart Nicholson je zapisal, da je verjetno boleče spomine iz poznejšega otroštva preprosto nadomestila z idealizirano različico, s katero je lahko živela.

Ella Jane Fitzgerald se je rodila 25. aprila 1917 v mestu Newport News v Virginiji. Pravili so ji, da je njen oče William Fitzgerald igral kitaro, a z mamo sta se razšla, preden se je mali Elli vtisnil v spomin. Mama Tempie, ki je delala kot perica, se je z novim možem in dveletno hčero preselila v Yonkers v državi New York, kjer je Ella dobila šest let mlajšo polsestro Frances, s katero sta ostali tesno povezani do sestrine smrti.

Njeni sošolci in sosedi so se spominjali nekoliko fantovske, plahe, a vedno dobro razpoložene deklice, ki je nadvse rada plesala in pela. Bila pa je tudi ambiciozna in jim je rada žugala: »Nekoč boste videli moje ime v časopisih.« Rada je poslušala tedanje popularne pesmi, predvsem sestre Boswell in Louisa Armstronga. Z duhovno glasbo se je srečala v bližnji metodistični cerkvi, ki jo je obiskala njena družina. Ko ji je bilo petnajst let, ji je umrla mama in po očitno težkem obdobju z očimom jo je k sebi vzela teta, a so najstnico kmalu zasačili policisti, ko je stražila pred bordelom in se shajala s pobiralci stav.

Najprej so jo spravili v sirotišnico, nato pa v poboljševalnico. Nasilja, ki so ga nad afroameriškimi varovankami izvajali varnostniki, ni prenašala in je kmalu pobegnila. Še ne polnoletna se je spet znašla na ulici, še vedno odločena, da bo nekaj naredila iz sebe. Tako se je leta 1934 udeležila amaterskega tekmovanja v teatru Apollo, da bi se predstavila s plesno točko. Zadnji trenutek, ko se ji je zdelo, da je konkurenca v plesu premočna, se je odločila, da bo raje nekaj zapela. Publika je najprej vzklikala, »kaj pa si tale misli, da bo naredila«, a je ob njenem petju osupnila in Ella si je pripela prvo nagrado ter teden dni nastopov v enem od newyorških klubov.

Tam jo je opazil Chick Webb, ki je vodil svoj big band. Zdela se mu je kot nebrušen diamant. Njen glas je bil čist, dikcija izrazita, ton jasen in imela je neverjeten občutek za swing. In ker je tedaj veljalo: »it don't mean a thing if you ain't got that swing« (nima smisla, če nimaš swinga), jo je brez pomisleka vzel v orkester in bedel nad njenim pevskim razvojem.

Ko ji je bilo 21 let, je spisala besedilo in glasbo po navdihu otroške pesmice A-Tisket, A-Tasket, ki je čez noč postala nacionalni hit. Brezskrbno mladostnost, ki je prevevala njeno prvo uspešnico, je v glasu ohranila vse življenje. »Njen glas, pol dekliški, pol ženski, je vzbujal nezapletena čustva – prej najstniška kot kompleksna odrasla čustva osamljenosti ali prevaranosti. Občutja, ki so vela iz njenega glasu, so bila preprosta, optimistična. Njeno hrepenenje je bilo hrepenenje dekleta, ki je spoznalo fanta, se zaljubilo, poročilo in z njim živelo do konca svojih dni,« so pisali kritiki.

A izza odra je bilo njeno življenje drugačno. V resnici je Ella dobro poznala osamljenost in prevaranost. V tistem času jo je omrežil Benny Kornegay, pridanič, ki je postal njen prvi mož. »Hudič je bil v tvojem srcu, ampak nebesa so bila v tvojih očeh, ko si mi govoril tiste male laži,« je prepevala. Njen menedžer jo je prepričal, da se je Kornegay z njo poročil samo zaradi denarja in slave, in že naslednje leto je ob pomoči odvetnikov dosegla razveljavitev zakona. A boleča izkušnja moškega, ki jo je želel samo izkoristiti (kasneje se je ponovila še z mlajšim Norvežanom), je odzvanjala v njeni atmosferični interpretaciji skladbe Angel Eyes, »rada se pretvarjam, da ljubezni ni več, ampak je še vedno neprijetno blizu«.

Leta 1939 je njen mentor Chick Webb umrl in je podedovala njegov big band. Odslej se je imenoval Ella in njen slavni orkester. Era swinga se je iz plesnih dvoran počasi umikala novi, vznemirljivi glasbi, ki so jo male zasedbe igrale v temačnih jazzovskih klubih. Bebop je bilo gibanje, ki je povsem prevzelo tudi mlado Ello. Pridružila se je skupini trobentača Dizzyja Gillespieja in izpopolnila nov stil petja. S stoodstotnim posluhom, širokim razponom in sposobnostjo posnemanja je postala najpomembnejša predstavnica tehnike scatanja. Zlogi, ki jih je nizala, kot bi igrala trobento, pozavno ali saksofon, so bili prave improvizirane kompozicije, ki jih pevci in pevke še danes transkribirajo in študirajo.

Njena glasbena domišljija je presegala meje in s pretanjenim občutkom za harmonijo se je suvereno odzivala na hitre menjave akordov. Njen prijatelj Mel Tormé je nekoč izjavil, da se je zelo trudil, da bi na njenih posnetkih našel eno samo noto, ki bi zvenela mimo, a mu ni uspelo. Zaradi teh veščin in resnega odnosa do glasbe si je pridobila spoštovanje glasbenih kolegov. Tudi Dizzyjevega basista Raya Browna, s katerim sta se poročila. Ker Ella ni mogla imeti otrok, sta posvojila sina njene polsestre in ga poimenovala Ray Brown Jr. Ljubezen, ki bi lahko bila ljubezen njenega življenja, se je razblinila ob napornem urniku najbolj zaželene pevke tistega časa. Po šestih letih je zakon razpadel.

Leta 1942 se je odločila za solo kariero in v petdesetih postala varovanka glasbenega promotorja Normana Granza, ki je kasneje postal tudi njen osebni menedžer. Nekateri so govorili, da je njen svengali, da ji odreja, kaj bo pela in kdo bo igral v njenem bendu. A dejstvo je, da jo je iz klubov popeljal na odre filharmonij, oper in velikih dvoran, in njena kariera je vzbrstela. Zaradi nje in drugih glasbenih velikanov, ki jih je zastopal – Duka Ellingtona, Counta Basieja in Oscarja Petersona –, je ustanovil založbo Verve in skoraj manično snemal vsako noto, ki so jo zaigrali. Njemu se moramo zahvaliti, da je Ella posnela The Cole Porter Songbook, prvo od osmih zbirk standardov, ki je njeno kariero izstrelila med zvezde. Sledilo je kultno sodelovanje z njenim idolom Louisom Armstrongom pa Dukom Ellingtonom, pela je Gershwinovo glasbo iz muzikala Porgy in Bess in se zapisala v ameriški glasbeni kanon.

Z leti je njen glas dobil drugačno patino, fraze so postale krajše, ostrejše, glas trši in vibrato še bolj poudarjen, a lahkotnosti, s katero je pela, ni nikoli izgubila. Pela je, da vidi le modro nebo. Verjela je, da nasmeh reši vse. »Za mojim slogom ni nobene skrivnosti. Pojem tako, kot čutim,« je rekla. Pot ji je po obrazu tekel v potokih in besedila so se pretvarjala v življenjske zgodbe. Iz plahe, skromne, zadržane in nedružabne osebe, kakršno so poznali njeni glasbeni sodelavci, se je na odru pred tisočglavo množico prelevila v divo. Hranila se je z aplavzom. Včasih se je zdelo, da ji občinstvo vrača ljubezen, ki ji je njeni moški niso nikoli znali dati. Čeprav so jo množice oboževale, je po kakšnem koncertu svoje kolege še vedno nesamozavestno vprašala: »Mislite, da jim je bilo všeč?«

Na odru je stala 45 tednov v letu. Včasih je v enem večeru nastopila dvakrat in iz enega mesta z letalom poletela na drugi koncert. Dopust si je vzela le nekaj tednov okoli božiča in poleti, a njen posinovljenec se spominja, da ni dolgo zdržala v brezdelju. Rada je rekla: »Kdo dela? Jaz se zabavam!« Naporen urnik je terjal davek na njeno zdravje. Polne avditorije je gledala izza debelih očal in nekajkrat je prestala operacije srca ter se dolgo borila z diabetesom. Na oder so ji morali pomagati in med petjem je pogosto sedela. Telo ji je odpovedovalo, ona pa je govorila: »Z mojim glasom ni nič narobe.«

Že v šestdesetih letih je postala milijonarka in bi se lahko mirno upokojila, vendar je po sestrini smrti posvojila še njene štiri otroke in se, da bi jim omogočila brezskrbno prihodnost, začela gnati še bolj. Ob tem, da je skrbela za svojo širšo družino, je denar namenjala tudi nevladnim zdravstvenim in dobrodelnim organizacijam za otroke. Na njenih policah je stalo štirinajst grammyjev in številna državna odlikovanja. Kar štirideset let je obdržala vodilno mesto na glasbenih lestvicah najboljše vokalistke in v Yonkersu stoji njeno bronasto obličje.

Leta 1993 je šestdesetletno kariero končala z zadnjim koncertom, potem pa se umaknila v svojo vilo na Beverly Hillsu. Ko je zaradi diabetesa izgubila obe nogi, je ostala prikovana na invalidski voziček. Dneve ji je krajšal bend, ki je osem ur na dan igral njene priljubljene pesmi. Petnajstega junija 1996 je nekaj časa posedala na vrtu, poslušala ptičje petje in smeh svoje vnukinje, nato pa rekla: »Zdaj sem pripravljena. Lahko odidem.« Tisti večer je umrla, stara 79 let.