Prva Slovenka med dunajskimi filharmoniki

Sredi decembra je na avdiciji Dunajske državne opere za prve violine gladko zmagala Tolminka Petra Kovačič. Prvega februarja bo violinistka zasedla mesto v orkestru znamenite hiše, po treh letih bo članica elitnega orkestra Dunajskih filharmonikov.

Petindvajsetletna violinistka je študirala na dunajski univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost pri priznani profesorici in solistki Roswithe Randacher (pri petih letih in pol je začela igrati v razredu profesorja Jurija Križniča, na ljubljanski srednji glasbeni in baletni šoli je bila v razredu profesorja Jerneja Brenceta).

Na dunajski decembrski avdiciji so v finale prišle le štiri kandidatke, zmagala je Slovenka, po treh letih obveznega igranja v Državni operi bo članica slovitih Dunajskih filharmonikov. Tam bo tretja Slovenka: leta 1900 je redni član in koncertni mojster takrat dvornega orkestra pod vodstvom Gustava Mahlerja po avdiciji, na kateri je sodelovalo petinštirideset glasbenikov, postal Karel Jeraj, od leta 2014 je dunajski filharmonik kontrabasist Iztok Hrastnik. Prvi in doslej edini slovenski dirigent, ki je stal za dirigentskim pultom orkestra Dunajske državne opere, je bil leta 2013 maestro Marko Letonja.

Gospodična Kovačič, violino ste začeli igrati zgodaj, pri petih ali šestih letih. Kdaj ste imeli prvi recital, kdaj prvo tekmovanje?

Violino sem se začela učiti pri petih letih in pol, prvi nastopi so sledili kar hitro. Toda od manjših razrednih nastopov do prvega pravega recitala je vseeno minilo kar nekaj let. Prvič sem samostojni recital priredila v Tolminu ob koncu šolanja na Glasbeni šoli Tolmin. Tudi tekmovanj sem se udeleževala že od mladih nog, če se ne motim, sem si prvo zlato plaketo na regijskem tekmovanju v Postojni priigrala z osmimi leti.

Kako ste se odločili, da greste po srednji glasbeni šoli na Dunaj?

Od nekdaj me je že vleklo na Dunaj, predvsem so me fascinirali samo mesto, kultura, glasbena ponudba, poleg tega sem si že od mladih nog želela igrati pri Dunajskih filharmonikih, kar pa je še do pred kratkim zvenelo le kot dolgoročen in skoraj preveč oddaljen cilj, ki bi ga le s težavo lahko dosegla.

Koliko in kdaj vadite?

Seveda violina sestavlja večino mojega vsakdanjika, kljub temu pa je moj načrt vaj iz dneva v dan različen. Ker imam pred seboj vedno cilj in določen časovni okvir, vaje načrtujem tako, da v želenem času ta cilj dosežem. Dnevne kvote, norme in števci pri delovniku glasbenika nimajo pomena – vaditi veliko še nič ne pomeni, pomembno je vaditi z glavo. Mogoče je včasih bolje vaditi manj in takrat intenzivno in zbrano kot pa ure in ure ždeti za inštrumentom in preigravati gole note. Seveda pa je to spet le še eden izmed poklicev; kadar je dela veliko, ure in ure vaj ne uidejo. Kadar ga je manj, si je nujno privoščiti tudi počitek.

Predanost in nenehne vaje se zdijo za glasbenika nujnost, a mnogi opozarjajo na nevarnost, da obetavni inštrumentalist od preobilice dela stagnira, izgori.

Izgorelost ni le problem glasbenikov, mogoče pa se v teh vodah pogosteje omenja. Delo je naporno, čisto prvi vidik je že fiziološki – mišice, vezi, sklepi imajo svoje omejitve. Ko so te presežene, telo opozori z bolečino. Drugi vidik je seveda psihološki – če želi glasbenik na odru določeno energijo in izraz predati naprej, jo mora od nekod črpati. Zato je nujno v življenju (ne samo za glasbenika!) najti ravnovesje, lahko je to počitek, potovanje, hobi, šport … Najti vsak dan čas tudi zase, za nekaj drugega kot delo.

Kako ste doslej izbirali svoj solistični repertoar? Vas katero obdobje ali skladatelj posebej fascinira?

Vsak glasbenik ima gotovo tudi svoje prioritete med skladbami ali skladatelji. Sama se zelo rada ukvarjam z Bachovimi deli za solo violino, vedno znova se vračam tudi k Brahmsu (naj bodo to simfonije, violinski koncert, godalni kvartet, klavirski trio, sonate za violino in klavir … tu repertoarja ne zmanjka), na železnem repertoarju je seveda Mozart, že kar nekaj let pa me fascinirata tudi Prokofiev in Stravinski. Rada imam široko paleto del, tako so horizonti z vsakim še malo širši in delo je zanimivejše.

Česa se mora orkestrski violinist dodatno naučiti, kako drugačno je po vaših izkušnjah branje partiture kot na primer v triu ali kvartetu ali solo?

Vsak orkestraš bi moral biti najprej odličen komorni glasbenik. Saj orkester ni nič drugega kot večja komorna skupina; prilagajati se je treba drugim inštrumentalistom, skupinam inštrumentov, hkrati dobro vedeti, kaj tudi vsi drugi v določenem trenutku igrajo. Če glasbenik izhaja iz principa komorne glasbe, je sposoben igrati v kateremkoli sestavu brez večjih težav.

Kateri violinist je vaš zgled oziroma inspiracija? Kdo je najbolj vplival na vaše dojemanje in interpretiranje glasbe?

Na moje dojemanje glasbe so najbolj vplivali moji profesorji: Jurij Križnič, Jernej Brence ter predvsem sedanja profesorica Roswitha Randacher, saj sem v svojih študijskih letih prvič res poglobljeno razmišljala o glasbi ter svojem odnosu do nje kot poustvarjalka. Tu so seveda še marsikatere druge glasbene osebnosti, ki so vplivale na moj razvoj, na primer violinisti Gidon Kremer, Nathan Milstein, Vilde Frang, Vadim Gluzman ter dirigent Kirill Petrenko.

Kako se psihološko pripravljate na nastop in kako premagujete tremo?

Psihološke priprave na koncert niso nič posebnega; edino zdravilo proti prehudi tremi so vaje. Če imam občutek, da sem dobro pripravljena, sem lahko sproščena in samozavestna. V vsakem primeru pa smo vsi le ljudje, na odru se lahko vedno zgodi karkoli, v takih trenutkih pa je prva reakcija ponavadi najboljša.

Kako je bilo pristopiti na zadnjo, decembrsko dunajsko avdicijo? Se igra za zaveso? Zadnji dve leti, če se ne motim, ste bili že angažirani pri Dunajskih filharmonikih in Dunajski državni operi kot nadomestna violinistka. Kolikokrat ste nastopili? Kako ste se dogovorili za to?

Poleti 2013 sem se udeležila mojstrskega tečaja, ki ga v Trenti vsako leto prirejajo Dunajski filharmoniki. Na ponudbo koncertnega mojstra Volkharda Steudeta, da bi z orkestrom občasno sodelovala kot substitut, sem se odzvala pozitivno in pred tem opravila še manjšo avdicijo pred kolegi iz skupine prvih violin. Od marca 2014 sem nabirala izkušnje tako v opernem kot filharmoničnem orkestru, kar me je pripeljalo tudi do odločitve, da poskusim srečo na avdiciji za odprto delovno mesto.

Avdicija je potekala 18. decembra lani v Dunajski državni operi, v prvih dveh etapah smo kandidati igrali pod izžrebanimi številkami za zaveso, šele v zadnji etapi se je žirija odločila, da nas hoče slišati brez zavese. Zame je bila izkušnja popolnoma nova, niti ne tako zelo stresna, kot si je bilo mogoče misliti po pripovedovanju drugih kolegov, ki so imeli že več izkušenj z avdicijami. Je pa bilo v zadnjih mesecih pred avdicijo napeto, ogromno dela, vaj tako z inštrumentom kot tudi samo z notami; zagotovo je bila to ena težjih preizkušenj na moji glasbeni poti.

Kakšen inštrument imate? Ste zadovoljni z njim? Želje?

Trenutno igram violino Martina Schwalba iz leta 2012, z njo sem ekstremno zadovoljna in za zdaj nimam drugih želja.

Kakšno glasbo poslušate, ko nimate v roki violine?

Ker me glasba obkroža skoraj ves dan vsak dan v tednu, se v prostem času rada sprostim in v tišini spijem skodelico čaja, kave, si privoščim košček čokolade in k temu vsemu dobro knjigo.