Tiskane izdaje
Glasbeni kolektiv Laibach, ki je z desetletji že postal prava korporacija idej, je v razprodanih Križankah predstavil svoj novi album Spectre, na katerem so se skoraj povsem poslovili od svojega temeljnega ustvarjalnega principa retrograde, kar je v njihovem primeru pomenilo laibachizacijo različnih glasbenih uspešnic.
Po zadnjem albumu Volk, na katerem so brezobzirno laibahizirali himne imperialističnih držav, so na novem albumu povezali globalne aktualizme v angleščini in nadaljevali svoj veliki načrt svetovne dominacije.
To počno tudi na sedanji turneji – doslej so bili v 25 krajih po svetu, tudi v Hongkongu, kar je bil njihov prvi koncert na Kitajskem – v okviru katere so se sinoči ustavili v mestu, ki jim je dalo ime, na koncertu, ki so ga poimenovali Napravimo to deželo spet sproščeno!.
Laibach so vrhunski manipulatorji, ki so manipulacijo tako na politični kot na umetniški ravni spremenili v sredstvo umetniškega izraza.
Svoboda - nesvoboda
V ljubljanske Križanke so pritegnili kar 3.400 gledalcev in tako dosegli uradno zmogljivost tega izjemnega koncertnega prizorišča, na katerega se Laibach ciklično vračajo. Za ogrevanje so tokrat spuščali orkestrske različice slovenskih zimzelenih melodij. In ob pričakovanju naše svetovno najbolj razvpite glasbene zasedbe se tako porodi provokativna misel, da je mogoče že skrajni čas, da Laibach napadejo zadnjo še neosvojeno trdnjavo, in sicer zimzelene melodije slovenske popevke in narodnozabavne glasbe, kar so sicer že nakazali z laibahizacijo pesmi Srne Mihe Dovžana za film Jekleno nebo.
Pompoznosti vajena zasedba se je napovedala z najavno špico Evrovizije, evropskega televizijskega združenja. Laibach pa imajo tudi lastno vizijo Evrope, ki razpada, in s skladbo Evrovision so tudi začeli petkov koncert v Križankah. To je tudi najnovejši singel z albuma Spectre, ki so ga v prvem delu koncerta v celoti predstavili. Nanizali so še pesmi Walk With Me, Americana, We Are Millions And Millions Are One, Eat Liver!, Bossanova, Koran, The Whistleblowers, No History do Resistance Is Futile. To so pesmi, v katerih odpirajo večno aktualna vprašanja svobode in nesvobode v najboljšem od možnih sistemov družbene ureditve v tej evro-ameriški pasti, v kateri smo obtičali. Laibach preizprašujejo lastno vest in vest sveta. Album Spectre je daleč od cenenih, a všečnih, prežvekovanj tujih pesmi. To je močno avtorsko delo, v drzni zreli maniri zgodnjih Laibach, odpeto v globalni angleščini, narejeno za globalnega potrošnika. In takega sedaj obiskujejo na tej turneji in ga prepričujejo, da ga imajo Laibach radi.
Veličina Laibach je v sami ideji Laibach, ki je večja od posameznika, saj na odru Križank ni bilo nobenega Laibachovca, ki je na tem odru nastopil na Novem rocku leta 1982, ko so bili Laibach umetniki provokacije in ne le provokacija umetnosti.
So Laibach po več kot treh desetletjih še zmožni provokacije ali le še marketinga?
Koncertno so se postavili povsem simetrično, kot prava glasbena proizvodna enota, kjer v ozadju bobnar skrbi za osnovni produkcijski ritem in tempo, klaviaturista in elektronika skrajno levo in desno odevata vse to v elektronske glasben pasaža, medtem ko pevka Mina Špiler in deklamator Milan Fras zaokrožujeta vizualno-zvočno podobo zasedbe, ki je imela odlično usklajeno osvetlite, ter za njih značilne vizualizacije.
Ko so s skladbo Resistance Is Futile, v kateri sporočajo, da je upor brezploden, da nas bodo tako ali tako z blitzkriegom osvojili in pokorili, zaključili s predstavitvijo albume, so naredili premor, nato pa je sledilo, nekaj popolnoma drugačnega, kot je napovedal sintetičen brezosebni glas, ki je občasno nagovarjal občinstvo.
Sprva so popeljali občinstvo v najbolj zgodnje obdobje s skladbama Brat moj in Ti, ki izzivaš, s katerima širijo slovensko besedo po svetu. Nato so naredili postajo pri filmu Jekleno nebo s skladbami B Mashina skupine Siddharta ter teme filma Under The Iron Sky. Nato smo se podali prek pesimistične Leben-Tod do poklona človeku, ki jih je razumel, vzel pod svojo perut in jih globaliziral. Laibach namreč radi izvajajo skladbo Warme Lederhaut umetnika znanega pod imenom The Normal, ki je kasneje postal producent Daniel Miller in ustanovitelj pomebne neodvisne angleške glasbene založbe Mute Records. Za Laibach je nekoč dejal, da so bili že od samega začetka izvrstni trgovci!
In za konec: raus!
Nadaljeval se je paket nekoliko manj znanih priredb, in sicer Ballad Of A Thin Man (Bob Dylan) in See That My Grave Is Kept Clean (Blind Lemon Jefferson), s katero so končali koncert.
V dodatku pa so ponudili še priredbo Love On The Beat Serga Gainsbourga ter poskočno Tanz mit Laibach in poslovilno Das Spiel ist aus, s katero so občinstvu sporočili naj gre pač - raus (ven).
Na skoraj dveurnem koncertu so Laibach profesionalno opravili svojo vlogo mnenjskega vodje, množici na tej glasbeni konvenciji poslali obilico sporočil. Pozvali so jo, naj se vendar pridruži gibanju in Spectre stranki, kajti črna ni barva, črna je vsota vseh barv, je spekter mavrice, tako tudi tudi stranka, pleme ali korporacija Laibach, kajti vsi smo Laibach in Laibach smo vsi. Evropske volitve pa so pred vrati!
