Tiskane izdaje
Ob dvestoti obletnici rojstva Richarda Wagnerja v Bayreuthu nihče ni pričakoval »mirnega« jubileja. To se niti ne bi spodobilo. Žal je bilo odprtje letošnjega festivala le ponovitev lanskega Letečega Holandca, namesto da bi tvegali in kanclerki Angeli Merkel, nemškemu predsedniku Joachimu Gaucku in bavarskemu ministrskemu predsedniku Horstu Seehoferju ponudili vsaj Rensko zlato.
No, neuradno sem izvedel, da je kanclerka Merkel ostala v Bayreuthu še ves teden in si ogledala celoten cikel Nibelunškega prstana. Ker je bila v Bayreuthu zasebno, niso videli in izvedeli, kakšen je bil njen odziv vsaj na Rensko zlato kot predvečer Prstana.
Z Wagnerjem v motelu
Tokratno predstavo so postavili v navaden teksaški motel (Golden Motel) s tremi kopalkami ob bazenu (renske hčere) in Alberichom, ki »spi na plaži« ali potrebuje nekaj časa, da v bazenčku zagleda svoje zlato.
Dogajanje je »profilirano« tako, da spremljamo pritličje in sobe ali bolje sobo v prvem nadstropju, v kateri bog Wotan kot kak šef ameriške podeželske mafije ljubimka z boginjama Fricko in Freio. Moderni trojček, skratka, kar za Prstan ni nič nenavadnega, če pomislimo, koga vse je Wotan zaplodil.
Scenski debitant
Srbski scenograf Aleksandar Denić je v Bayreuthu kot debitant opravil veliko delo. To se vidi že po Renskem zlatu. Občinstvo se ni premaknilo dve uri in pol, kolikor je trajala predstava. Slišal nisem niti kašlja.
Denić je napravil korak naprej v smislu izstopa iz Wagnerjeve pravljice in alegorije. Če so bogovi v Prstanu zares bogovi, so na Zemlji to lahko samo najvišji politiki, bi lahko sklenili iz tokratne uprizoritve. Denić že v Renskem zlatu ne mitizira Wagnerjeve snovi, ne ustvarja pravljičnega ali alegoričnega okolja, ampak je scensko našel vse v navadnem enonadstropnem motelu.
Ko se scena zavrti (vrtljivi oder) za 180 stopinj, dobimo bencinski servis, kamor se pripelje starejši mercedes – kabriolet iz šestdesetih ali sedemdesetih let z bogovi; Froch in Donner sta tu, Loge je že na prvi pogled bolj »mafijski«, kot iz kakšnega mehiškega narkokartela, z vijoličasto obleko ter frizuro pop zvezdnika, ki bi rad bil belec, a se na daleč vidi, da ni.
Denić kot človek s filmskimi izkušnjami je že vedel, da k taki operni predstavi spada video; neposredni prenos z odra na veliki displej oziroma belo platno nad motelom oziroma v nekakšnem drugem »nadstropju«. Dogajanje ves čas snemata dva kamermana tako, da nekatere prizore hkati, a z drugačne perspektive, vidimo na odru in displeju, nekatere pa iz ozadja ali v notranjosti servisa in motela (npr. v spalnici) le s pomočjo kamere. Film prispeva celovitejšo zgodbo, ki ne moti opere, saj je nemi. Z njim nastaja ploskovit stil, nekakšna filmsko-operna renesansa, bi lahko rekli, tako da si skoraj ne upam pomisliti, kaj se bo še zgodilo z operno produkcijo, ko se bodo režiserji in scenografi s pomočjo filmarjev začeli ukvarjati z Monteverdijem, Händlom ... Brez videa in filma sodobna opera ne bo več možna.
Ni miru v Bayreuthu
Režiser Frank Castorf je že poprej dal vedeti, da v Bayreuthu ne bo dal miru. Ni ga dal, a po odzivu občinstva, ki se »mora pokazati« tako, da najprej na ves glas vpije buuuu, takoj zatem pa isti ljudje vpijejo bravo oziroma natančno razločijo, s čim ali kom se strinjajo, s čim pa ne, pri Renskem zlatu tega revolta ni bilo čutiti. Vtis je, da bo Nibelunški prstan bolj prepričal, če se bomo skozi lokalne peripetije počasi približevali globalnim.
Režiser se je že v Renskem zlatu pokazal kot zelo iznajdljiv in dinamičen, njegov Wotan je kot kak Ben Nicholson, modra Erda kot izkušena ostarela prostitutka, tri renske hčere kot ameriške kokete, oba velikana, Fasolt in Fafner, kot fizična gradbena delavca, zidarja. Pri tem je Fafner fizično močnejsi in drži v rokah palico za bejzbol, tako da ni težko uganiti, kateri izmed bratov bo drugega ubil. Alberich je kot »frajer«, ki se dela ali bi vsaj rad bil večji, kot je. Režiser je pravilno postavil »modernizirane« odnose, tako da se vendarle mora zgoditi vse, kar je Wagner napisal.
Med junaki, stilsko najbližje Alberichu in Wotanu, sta še Loge in Mime (tudi igralsko), bolj skromna, le kot mafijska revolveraša za »čiščenje«, beri ubijanje po potrebi in ukazu, sta bila Donner in Froh. Režiser je dal pomembno nemo vlogo kot dodano in zunaj Wagnerjeve partiture – lastniku bifeja na bencinskem servisu (nekdo mora postreči bogove!), kar ni narobe. Takega občasnega asistiranja je še nekaj.
O izstopu iz pravljice
O izstopu iz alegorične pripovedi bi se dalo diskutirati, in sicer v sceni z Alberichovo nevidno čepico in spremembo v kačo (videoposnetek plazenja živega pitona) in žabo (tudi njo vidimo na ekranu). A čisto vsega se pri Wagnerju pač ne da spremeniti.
V tej verziji zmanjkuje Wagnerjeve epike, moči zaresnosti; predstava popušča v veličini, zagonu za naprej ... že v Renskem zlatu ne čutimo potrebe, da bi še kaj izvedeli. Bogovi se bodo še naprej zabavali, Fafner je po zločinu nad bratom dobil zaklad, tri renske hčere bodo našle nove stranke, Erda je upokojena, a nadzira bordelski promet, Freia je rešena, ko so velikanoma dali zlata v njeni velikosti. Pravzaprav pri njej v Nibelunškem prstanu ni jasno, kako »konča«. Fricka tu Wotanu še ne komandira, a ga je ima »na očeh«.
Se po Renskem zlatu da zaslutiti, kam se lahko razvije Prstan ali kaj bo sledilo temu neredu? Ne, ker je Rensko zlato že samo po sebi zaokrožena celota, izraziteje kot v drugih produkcijah. Dirigent Daniel Barenboim, z večkratnim dirigitanjem Nibelunškega prstana v Bayreuthu, Berlinu in nazadnje v milanski Scali, je v svoji knjigi intervjujev izjavil, da je samo Valkiro mogoče uprizarjati samostojno, zunaj celote Nibelunškega prstana.
Letošnja bayreuthska postavitev kaže drugačno podobo; vsaka opera je lahko samostojna, če to znaš pokazati.
Orkester v Bayreuthu je fenomenalen; slišal sem le eno napako v rogu, sicer pa igrajo dve uri in pol kot v transu, skrajno osredotočeno, in čeprav so globoko pod odrom in bez monitorjev, natančno vedo in čutijo, kaj se dogaja na odru.
Dirigent povezovalec
Tu odigra ključno vlogo dirigent, ki je ravno toliko zgoraj, da vidi oder in orkester pod njim. Je vrhunski povezovalec, ker je ves avditorij v temi in so gledalci – nekaj manj kot dva tisoč – osredotočeni samo na odrsko dogajanje, medtem ko zvok orkestra slišijo, ne da bi videli dirigenta in enega samega glasbenika.
Zanimivo je, da je Giuseppe Verdi poznal fenomen Wagnerjevega Bayreutha in nevidnega orkestra, saj ga je hotel imeti tudi sam. Biografi sicer niso odkrili dokumentov, ki bi dokazovali, da bi Verdi kdaj obiskal Bayreuth, čeprav bi ga lahko, saj je umrl šele leta 1901. Je pa Verdi zanesljivo bral Wagnerjeve spise, in sicer v francoskem prevodu (kot avstrijsko šolan državljan je znal tudi nemško). Francosko se je naučil tudi Wagner, verjetno pa ni znal italijansko in še manj angleško, čeprav je bil nekajkrat v Angliji; v letih 1855 in 1877 ga je tam sprejela kraljica Viktorija.
Pevsko odlično
V Renskem zlatu se pevski nastopi glavnih protagonistov šele nakažejo, tako da bomo še videli, kako bodo vzdržali Wotan, Alberich, Mime ... Vsi trije so bili odlični; baritonist Wolfgang Koch je kot Wotan samozavesten bog in regulator mafijskega življenja, pravi človek na pravem mestu. Podobno je baritonist Martin Winkler kot Alberich še bolj samozavesten in predrzen, ker je bilo zlato njegovo in njegovo je prekletstvo nad vsemi, ki si ga bodo polaščali, in ker brez njega ne bodo mogli, jih za to »funkcijio« ne bo malo ali zmanjkalo. Mime (tenorist Burkhard Ulrich) se dela večjega reveža ali žrtev, kot je, a to je igra značaja, tako značilnega za Nibelunški prstan, ki potrebuje patentiranega hinavca. Odličen je bil tudi tenorist Norbert Ernst kot Loge, posebno postavljena velikana, tu delavca, basist Günther Groissböck kot Fasolt in basist Sorin Coliban kot Fafner. Simpatične so bile tri renske hčere, pa Erda (altistka Nadine Weissmann), Freia (sopranistka Elisabet Strid) in rahlo odurna Fricka (mezzosopranistka Claudia Mahnke). Bolj stranska sta bila basist Oleksandr Pushniak kot Donner in tenorist Lothar Odinius kot Froh.
Zvezda letošnjega Prstana je dirigent Kiril Petrenko; čeprav debitant, se zdi, da zna in obvlada vse. Njegovo vodenje je skrajno sinhrono, orkester ima barve, kot jih ne slišimo nikjer drugje. Čeprav je Prstan v Bayreuthu imel velike dirigente, ni Petrenko nič slabši od največjih. Počakajmo do konca. Ovacije kažejo, da se ni bati, da bi hitro razočaral!
