Robert Jukič je postavil zvočno skulpturo, posvečeno ženskam

Vsestranski glasbenik Robert Jukič je nedavno izdal dvojni album z naslovom Ženske. Napisal je trinajst pesmi, ki so jih odpele slovenske in hrvaške pevke, zraven pa je še dodal posnetek različice tega projekta iz oddaje Izštekani Jureta Longyke. Premierna koncertna predstavitev bo zvečer v okviru cikla ob 20. uri Akustika v ljubljanski Drami.

Za svoj deseti avtorski album se je odločili na prvi pogled za megalomanski pristop. »Sprva sem mislil, da bo to še ena moška plošča, nadaljevaje albuma Dobrote iz skrinje zarote. Vendar ni šlo nikamor. Ko pa sem se odločil za pevke, je pa steklo, tako da mi je z njimi očitno lažje,« je povedal Jukič.

Tudi tokrat je pri snemanju njegovega albuma sodelovalo zelo veliko glasbenikov in glasbenic, kar je pri njegovih novejših projektih že povsem običajno. Pravi, da ne gre za melagomanstvo, da ga »glasba žene. Glasba je tista, ki generira nove ideje. Pesmi so nastajle že pred leti ob kitari, zato so bliže formi pop skladb - kitica, refren, kitica - čeprav niso vse narejene tako. To je bil temeljit obrat od albuma Dobrote, ki je bil zastavljen povsem ambientalno, bolj kot filmska glasba, sedaj pa sem napisal pesmi v bolj tradicionalni formi. Ker delam po korakih, je bilo tudi mogoče izpeljati projekt s tako številnimi sodelavci.«

V ljubljanski Drami bo različne ženske zgodbe predstavil ob spremljavi desetčlanske zasedbe in sedmih pevk - Ane Bezjak, Katje Šulc, Gordane Hleb, Mie Žnidarič, Nine Strnad, Tjaše Fabjančič in Nine Vodopivec. Mogoče bo za mnoge presenečenje, da bodo po tolikih letih spet v živo slišali peti Nino Vodopivc, prvo pevko skupine Tabu, ki se vrača na oder. »Nina nekaj časa ni bila v Sloveniji, ker je živela v Južni Ameriki. Za vsako skladbo sem dobro premislil, katera bi jo lahko pela. Nino sem poklical, ker se mi zdi pesem Bolj kot drugi primerna za njo. Na srečo je pristala, saj je v boljšem vokalnem stanju, ker je imela težave z glasilkami.«

Vse sodelujoče pevke na tem izjemnem albumu, so že močno izoblikovane pevke. Prav tako tudi obe hrvaški gostji, Tamara Obrovac in Astrid Kuljanić, brez težav pojeta v slovenščini. »Pri tem so nekateri mogoče imeli pomisleke. Sicer se sliši, da to ni perfektna slovenščina, vendar mene to ne zmoti. Prevajati besedilo v hrvaščino, da bi oni dve odpeli, se mi je zdelo nesmiselno,« pojasni Jukič.

Prve pevke, ki jih je povabil k sodelovanju so dobile v poslušanje dve do tri pesmi in so lahko izbirale, potem pa se je nabor prostih pesmi krčil. Za nekatere pesmi, pa Jukič pravi, da je natančno vedel, katera pevka je zanjo najbolj primerna. S tem usklajevanjem pesmi in pevk je zadovoljen in srečen, ker se je vse tako čudovito izteklo.

To početje seveda ni bilo preprosto. »Moraš znati oceniti, kaj ta pevka tudi sicer počne, kakšna glasba bi ji znala biti blizu. Seveda je najbolj pomembno besedilo. Če pa se z njim pevka ne more poistovetiti, nima smisla vztrajati. Na tem albumu je kar nekaj pesmi, ki jih kakšne druge pevke ne bi mogle dobro in doživeto odpeti, pa tudi, če bi naredil ne vem kakšen aranžma.«

Na albumu Ženske so ene pesmi krhke, druge močne, tretje grobe, četrte eterične, pete zaljubljene in še bi lahko naštevali. Odtenkov čustev je toliko, kot je žensk. Album Ženske Roberta Jukiča ima sorodno paralelo z drugim prav tako nenavadnim domačim letošnjim albumom Enciklopedija človeka in soljudi, ki sta ga naredila Ksenija Jus in Blaž Grm s številnimi sodelujočimi.