Tiskane izdaje
Basist, komponist, aranžer in tekstopisec Robert Jukič je nekoč zapisal, da dihanje v tej državi – ne da bi čutil dušenje – zahteva kreativnost.
Danes pravi, da ni negativist, pač pa realist. In kot tak je njegov pogled na stanje duha v družbi, ki naj bi ga umetniki reflektirali, precej relevanten. Predvsem pa simptomatičen za ustvarjalce mlajše generacije.
Po jazzovski sagi Operation Charlie, glasbi za vestern, ki še ni bil posnet, na kritiško hvaljenem albumu Dobrote iz skrinje zarote, ste zdaj posneli še eno konceptualno ploščo Life, ki se zdi bolj intimna. Kot bi za globalne težave zdaj iskali vzrok znotraj posameznikovega življenja.
Pred očmi sem imel bolj teorijo nepomembnosti. Kako je, če na vse pogledamo iz vesolja. Life je nastajal že od leta 2008, snemanje pa se je razvleklo na tri leta. Napisal sem nekaj kompozicij in počasi dobil idejo za delovni naslov Od rojstva do smrti.
Na albumu dokaj nestresnemu rojstvu sledi precej kratko otroštvo (le minuto in pol), nato pride razigrana adolescenca, duhovno iskanje, ki spada zraven, pa revolucionarni idealizem in neizbežna kriza srednjih let, ki se prevesi v modrost, malo je tudi obžalovanja in na koncu – vedrina. Bi lahko osvetlili nekaj življenjskih postaj?
Rojstvo je morda stresno za mater in otroka, pa še to pri človeku bolj kot sicer v naravi. Kljub vsemu je to vesel dogodek. Otroštvo, vsaj moje, je hitro minilo. Spomnim se par insertov, nekaterih pozitivnih, nekaterih zelo negativnih. Sicer pa ta glasba ni nastajala z mislimi na posamezna obdobja.
Nikoli ne ustvarjam na določen naslov. Podobno kot pri prejšnjih ploščah šele na koncu osmislim vse, kar se nabere. Dramaturgija po obdobjih je prišla kasneje.
V sredini žanrsko pestrega življenjskega cikla stoji klasična suita s petimi deli. Teme, kot so diktatura, osamljenost in raj, se pokažejo v drugačni luči.
Gre za reciklažo prejšnjih skladb. Sama kompozicija se mi je zdela dovolj močna, da jo lahko uglasbim na dva načina. In izkazalo se je, da sem imel prav. Zanimalo me je, ali lahko pišem klasično glasbo.
V treh letih, ko je plošča nastajala, se je v studiu zvrstilo 36 glasbenikov iz devetih držav. Že od albuma Radio radi ustvarjate z velikimi zasedbami. Tako delo ima najbrž svoje prednosti in slabosti.
Moje plošče po sili razmer nastajajo precej producentsko. Če hočeš posneti tak album in nimaš sredstev, drugače ne gre. Če bi imel denar, bi povabil vse glasbenike za en teden v studio, jim razdelil note, ki bi jih skupaj preigrali in posneli.
Tako pa smo morali snemati po etapah, vsak glasbenik je na že posneto glasbo odigral svoj del. Preizkusil sem več solistov in uporabil tiste, ki so se najbolje vživeli. Zanje je tak način dela veliko težji, saj se ne morejo zanašati na spontanost in energijo, ki se ustvarja ob skupinskem igranju. Vendar pa mi tak način ustvarjanja omogoča precej bolj nadzorovano delo.
Nisem omejen s terminom v studiu in stvari lahko ponavljam, dokler niso take, kot sem si jih zamislil. Ni mi treba sklepati kompromisov. Seveda pa zato taka plošča nastaja precej dlje.
Za igranje te glasbe v živo pa je kompromis vseeno potreben. V ta namen ste ustanovili kvintet Kramp, album Life pa predstavljate v kvartetu s tujimi glasbeniki Femijem Temowom, Ernestom Simpsonom in Gregoryjem Tardyjem. Kakšne so možnosti za predstavljanje takšnih projektov pri nas?
Ko se festivali iztečejo, čez leto ni velikih priložnosti, da bi se z avtorskim projektom predstavil v Sloveniji. Zgodi se tudi to, da te na festivalu z avtorskim projektom zavrnejo, češ da si prejšnje leto igral tam, čeprav si nastopil kot sideman. Klubi in mladinski centri nimajo ne denarja ne interesa, da bi predstavili nekoliko zahtevnejši program. Bendi ponavadi tam igrajo za potne stroške, pivo in sendvič.
Lokalni glasbeniki pa ponavadi dobijo priložnost na podlagi priporočila. Ni se mi še zgodilo, da bi kakšnemu organizatorju poslal svojo ploščo in dobil odgovor, všeč mi je, pridi igrat v moj klub, na festival itd. Organizatorji so na eni strani nemočni, ker nimajo financ, po drugi pa nesposobni, ker sami ne znajo motivirati ljudi. Tudi njihova referenčnost je precej vprašljiva. Kdo ve, na kakšni podlagi so dobili delo v neki kulturni instituciji, zavodu, centru in kako se spoznajo na različne glasbene zvrsti. Razumem, da morajo v program uvrstiti nekoga, ki bo prodal vstopnice.
Ne razumem pa tistih, ki imajo možnost vplivati na splošen kulturni okus, a na program kar naprej uvrščajo projekte vprašljive kvalitete. Veliko ljudem ni jasna ločnica med zabavo in umetnostjo. Dokler bodo v študentskih klubih odmevali Modrijani, Mambo Kings itd., nas lahko resno skrbi.
Če ne bi bilo drugih skupin – trenutno spremljate pevke Mayo, Katjo Šulc, Tjašo Fabjančič –, bi torej od svoje glasbe težko živeli. Tako pa ste eden najbolj zasedenih kontrabasistov oziroma lahko rečeva kar glasbenikov pri nas.
Periode koncertiranja nihajo. Poleti sem nastopal skoraj vsak drugi dan. V oktobru pa samo štirikrat. Leta 2007, ko pri nas sploh še ni bilo krize, se je v tujini število nastopov prepolovilo. Sredstva iz gospodarskih in kulturnih fondov ter državnih institucij so se takoj zmanjšala. Tisto povprečje koncertov na leto poskušam spet ujeti. Temu številu sem se letos približal predvsem na račun gledališča (v MGL je član zasedbe, ki spremlja muzikal Ženske na robu živčnega zloma, op. p.).
Nekoč ste rekli, da se žanrsko ne omejujete, sledite trenutnemu občutku. Občinstvo nikoli ne ve, kaj lahko naslednjič pričakuje od vas. Je za glasbenika pomembno to, da je žanrski kameleon ali da se ustoliči v enem žanru?
Nikoli se nisem obremenjeval s tem, kaj kdo od mene pričakuje. Včasih še sam ne vem, kaj naj pričakujem od sebe. Če se pošalim, lahko rečem, da si z vsako novo ploščo skopljem globljo jamo. Ustvaril sem projekte pod oznakami etno, jazz, world music, country, blues, folk, spogledujem se celo s klasiko.
Kar se tiče trženjske strategije, to morda ni najbolje. Založbe me ne morejo vtakniti samo v eno kategorijo. Če me predstavljajo kot etno glasbenika, je to le del mene.
Veljate za kontrabasista s specifičnim, nekoliko temačnim, težkim zvokom, ki glasbi prida neko poglobljeno, skrivnostno dimenzijo. Kako ste našli svoj zvok?
V tebi zori že od otroštva naprej. Odvisen je od glasbe, ki jo poslušaš in prihaja do tebe na različne načine, od tega, kakšen si karakterno, kako razumeš glasbo ...
Navduševal sem se nad različnimi basisti, kot so Charles Mingus, Paul Chambers, Sam Jones, Jimmy Garrison, med mlajšimi pa tudi Eric Revis, Bob Hurst. Zelo blizu mi je njihov zemeljski, organski zvok. Neka globina in življenjskost sta v njem. V vsaki plošči je opazno, kaj sem takrat največ poslušal. Pri Operation Charlie je prisoten močan pečat Mingusa. Nikoli ga nisem analiziral, ne znam igrati njegovih komadov, a povsem sta me prežela njegova energija in zvok.
Te vplive je težko imeti pod nadzorom. Med pisanjem glasbe se vedno prikradejo iz podzavesti. Vse ideje imajo nek izvor, niso kar nekakšen signal iz vesolja. Od albumov Radio in Dobrote iz skrinje zarote sem šel vedno bolj k sebi. Zdaj se mi zdi, da bolj iskreno sledim temu, kar sem sam. Zadnja dva albuma sta v tem pogledu najbolj iskrena.
Vaše plošče so bile v preteklosti deležne precejšnje kritiške pozornosti. Kako kot avtor zahtevnejše glasbene zvrsti dojemate kritiko? Komu bi moral zapis o plošči ali koncertu služiti, občinstvu ali avtorjem?
Kritika naj bi bila namenjena potencialnemu poslušalcu, da ga odvrne ali pritegne oziroma mu ponudi poglobljeno analizo projekta. Glasbenikom pa manjka predvsem utemeljene strokovne kritike, ki bi jim ponudila ogledalo. Večinoma so jazzovske kritike nekakšni doživljajski spisi, ki nudijo zgolj vpogled povprečnega poslušalca.
Redko sem zaznal kakšno večjo strokovno podkovanost v pisanju o tej zvrsti. Neizogibno je, da je pisec seznanjen z zgodovino glasbe, da ne pade na »poceni fore«. Drug problem je, da so kritike redko slabe. Od kritika še nikoli nisem dobil utemeljeno zapisane klofute, ki bi mi dala misliti. Mediji v pomanjkanju prostora in denarja delajo selekcijo – če je projekt povprečen, se o njem raje ne piše, kot da bi se zapisalo, da je slab.
Gotovo pa bi bilo za glasbenike, poslušalce in vso sceno bolje, da se recenzira vse – tudi pop in rock. Tako bi se reflektiral napredek na sceni in gotovo bi se kakšen glasbenik ob tem tudi zamislil. Sicer pa naj povem, da sem medijem načrtno nehal slediti. Berem in gledam le izbrane strani na internetu, dokumentarce in poslušam glasbo, ki me dvigne.
To je zanimivo. Od vedno več glasbenikov je slišati, da so nehali spremljati dnevna dogajanja, politiko ... Ali to pomeni, da iz nje izginja družbena kritičnost?
Resonanca časa je to, da smo vsi siti tega sranja. Življenja je škoda, da bi se ubadal z idiotizmi. Seveda naj bi bil umetnik tudi medij za družbene težave, a vprašanje je, koliko si pusti, da ga te stvari prežamejo in na kakšen način izlije to frustracijo.
Razumem, da je to delal John Coltrane v svojem času, ko je bil sredi boja za državljanske pravice, ko sta z odrov donela Martin Luther King in Malcolm X. Družbeno klimo je direktno kataliziral. Kaj naj v svojem okolju kataliziram jaz? Jankovića in Janšo? Je to vredno mojega časa?
No, nek odsev moralne in etične sivine v družbi ste le ujeli v umazanih, prašnih in krvavih Dobrotah iz skrinje zarote. Life je v tem pogledu nekoliko bolj optimističen.
Pri Dobrotah sem se ubadal s sistemom in časom, a skozi sebe. Recikliral sem zgodbe, ki se ponavljajo skozi stoletja, in dodal svoje občutke. Operation Charlie je govoril o ropanju banke – kaj človeku v današnjem svetu drugega sploh še preostane?
Se spomnite filma Woodyja Allena Whatever Works, kjer se oče ubije, ker ga zjutraj že časopisi tako deprimirajo? Kdo bi ga krivil? Lahko pa postaneš do vsega nekoliko indiferenten. Prelistaš jutranji časopis, za zajtrk poješ jajca iz proste reje in se lotiš dela. Kaj lahko doprinesem k svetu, če bom zagrenjen?
Kakšen je torej moto Lifa?
Skušaj ustvarjati, skušaj delati dobro. Zelo sem hvaležen, da lahko delam to, kar delam, in da lahko od tega živim. Morda včasih ni tako videti, ker veljam bolj za negativista. Tudi mene begajo vprašanja, ali bi moral po študiju iti v New York, kaj sploh delam, zakaj ne igram tako dobro, kot tisti tam, zakaj sem posnel tako ploščo, kako bi bilo lahko vse drugače, če ... Ta »če« ni produktiven. Včasih se mi vse, kar delam, zdi smešno.
A na koncu se je treba pomiriti s stvarmi, ki jih nisi naredil. Kljub vsemu človek na koncu nima za sabo samo minusov, kaj vse je zasral, se samo razmnoževal, nabiral denar in vzgojil nekaj razvajenih pamžev. Ko se potrepljaš po rami, vsi demoni izginejo. Meni skozi življenje pomaga glasba. Edino tako opravičim svoj obstoj.
