Rokia Traoré - Večnost malijske glasbene tradicije

Zvečer bo priljubljena glasbenica­ Rokia Traoré v Gallusovi dvorani­ Cankarjevega doma predstavila svojo fundacijo­ Passerelle,­ glasbeno šolo v ­Bamaku, namenjeno izobraževanju tistih, ki so zunaj sistema­ glasbene­ kaste griotov (zahodnoafriški pripovedovalci­ zgodb). Z ženskim pevskim zborom bo slovenskemu ­občinstvu prikazala posodobljeno malijsko glasbo­ v okviru ­projekta Dream Mandé.


Izhajate iz malijske glasbene tradicije, vendar niste griot. Ali v Maliju še vedno velja, da si lahko glasbenik le, če si griot?

Doslej je bilo res tako, a se je to precej spremenilo. Obvezno je bilo le pri nekaterih etničnih skupinah in posebnih glasbenih zvrsteh. V bistvu je to precej zapleteno in nihče ne more reči – ti nisi griot in zato ne smeš peti. Zdaj je tudi v Maliju vse več glasbenikov, ki niso grioti.

V moji glasbeni karieri ni bila največja težava to, da nisem griot, temveč družbeni položaj moje družine. Mama in oče sta bila visoka vladna uslužbenca, diplomata, ki sta zdaj upokojena. V takem družbenem okolju je bilo neobičajno za otroke, da so si izbrali glasbo za poklic. Pričakovano je bilo, da bom po študiju prav tako postala državna uslužbenka. To je bila moja največja težava.

Ste imeli zaradi svoje odločitve težave s starši?

Ne neposredno z njimi. Tudi moj oče je bil svojčas glasbenik, a ko je kazalo, da bi se lahko s tem preživljal in postal poklicni glasbenik, je nehal in se povsem posvetil študiju. V bistvu je bil vesel, da me zanima glasba, dokler se nisem s tem poklicno ukvarjala. Ko sem se odločila za poklicno glasbeno kariero, sta bila mama in oče precej razočarana.

Kako zdaj gledata na to?

Precej bolje. Čeprav sem zaradi tega prekinila študij. Sprva sem študirala antropologijo in muzikologijo ter nato še novinarstvo. Ko sem doštudirala novinarstvo, sem pisala predvsem o afriški kulturi in umetnosti.

Hkrati sem pisala besedila in se spremljala na kitaro. Prvi album sem hotela posneti v Maliju ob spremljavi malijskih akustičnih inštrumentov. Staršem, ki so takrat živeli v Bruslju, se je to zdela nora ideja in niso verjeli, da ga bom posnela. Bila sta prepričana, da Afrika bolj potrebuje intelektualce kot glasbenike. Čez nekaj let sta nekako sprejela mojo glasbeno pot, čeprav so bili njuni prijatelji presenečeni, da nista mogla narediti ničesar, da bi mi preprečila ukvarjanje z glasbo.

V moji etnični skupini Bambara lahko grioti pojejo pesmi o posameznih ljudeh z njihovimi imeni, jaz pa tega ne počnem, tako da zaradi tega nikoli nisem imela težav.

Grioti naj bi bili nekakšni zgodovinarji nekaterih družin, ali to drži?

Grioti so precej več kot to. So umetniki in intelektualci različnih smeri, ki so v preteklosti prek ustnega izročila prenašali našo kulturo. Nekateri so le pripovedovali zgodbe, drugi le peli, nekateri pa ob tem še igrali na kak inštrument. Nekateri med njimi so opravljali vlogo kurirjev med vasmi in kraljestvi.

Živeli ste v Bruslju in se nato vrnili v domači Mali.

To ni bila lahka odločitev, saj sem bila mlada in v poznih najstniških letih niti nisem posebej razmišljala o posledicah te odločitve. Gotovo pa je bilo takrat najtežje staršem. So me pa pustili, da poskusim.

Največja malijska glasbena ikona je še vedno Ali Farka Touré. Koliko je bil pomemben za vas?

Imela sem srečo, da sem ga poznala, bila sva glasbena in osebna prijatelja. V bistvu ga poznam bolj po osebni, človeški plati kot po zvezdniški. Sprava nisem nameravala biti glasbenica. Delala sem na radijski postaji in občasno pisala skladbe za oglase in radijske džingle. Takrat sem tudi srečala Alija, ki je bil zelo dober prijatelj mojih staršev. Veliko mi je pomagal pri snemanju prvega albuma. Alijev vpliv v moji glasbi je verjetno tisto, kar nama je skupno, čeprav je on iz etnične skupine s severa, kjer živijo Songhaji, jaz sem pa Bambara. Vendar oboji in še drugi tvorimo razgibano malijsko glasbo.

Zakaj so po vašem ravno malijski glasbeniki od vseh afriških najbolj popularni po svetu?

Verjetno zaradi bogate glasbene tradicije naše dežele, saj je po vsem Maliju veliko različne glasbe, kar omogoča različne kariere številnim glasbenikom, za razliko od dežel, kjer v celotni deželi izvajajo identično glasbo. Glasbeniki imajo tudi močno glasbeno identiteto, ki si zasluži, da jo pozna čim več ­občinstva.

Na nedavni evropski jazzovski konferenci v Ljubljani ste imeli govor o nujnem delovanju umetnikov zoper napačna razumevanja in predsodke.

Največji nesporazum o Afriki in afriški kulturi po svetu je posledica kolonializma imperialističnih držav. Ti predsodki živijo še naprej. Nekateri razumejo, da je ta kontinent na različne načine zelo bogat, da je bil vedno poln različnega znanja in kulture. Vendar mnogi tega ne morejo razumeti, kajti govorijo le jezik ekonomije. Ti nesporazumi s tako imenovanim belskim svetom trajajo od prvih stikov, ki so temeljili na kraji ljudi v Zahodni Afriki, te so nato v Amerikah prodajali za sužnje. Ti ljudje to takrat gledali na Afričane kot na živali.

Tudi kolonializem, tako kot suženjstvo, je propadel, ker je bilo to s človeškega vidika nesprejemljivo, čeprav so upravičevali svoje nasilje s krščanstvom in lastno večvrednostjo, ki naj bi bila zapisana v Bibliji. Vendar je kapital tudi po koncu kolonializma našel načine izkoriščanja te celine ob hkratnem prepričevanju, da je to dobro za Afriko. Najpogostejše napačno razumevanje Afrike še vedno sloni na tej imperialistični negativni podobi, ki so jo pred stoletji uveljavili po svetu o Afriki in Afričanih. Predvsem pa to, da tam ni nikogar, da je to nikogaršnja zemlja in da lahko gredo tja in vzamejo vse, kar hočejo.

Tako so nam vsilili civilizacijo, ki je nismo hoteli, da bi v religiji, ki je nismo hoteli, delali za gospodarje, ki jih nismo marali.

Na vašem večernem koncertu ne boste predstavili svojega novega albuma Né So?

Res je. Predstavila bom poseben glasbeni projekt Bamanan Djourou z orkestrom in zborom moje fundacije. Slišali boste priredbe pesmi etnične skupine Bambara, precej prearanžirane in posodobljene. Zelo rada delam z zbori in predstavili bomo glasbo trilogije Dream Mandé.