Tiskane izdaje
Rdeča dvorana Magistrata v Ljubljani gosti mlade glasbenike, še posebej štipendiste, teh pa je na vseh področjih znanosti in umetnosti oziroma študija na vseh stopnjah (do doktorskega oziroma priprav doktoratov) več kot štiristo, s čimer spada mesto Ljubljana med najbolj stimulativne podpornike nadarjene mlade generacije. To je v javnosti premalo znano.
Tokrat sta nastopili slovenska flavtistka Anita Prelovšek in ruska pianistka Elena Startseva Somun. Prva spada med najbolj agilne mlade glasbenike, v zadnjem času pa se uveljavlja tudi na raziskovalnem področju (ima mestno štipendijo za pripravo doktorata s področja muzikologije, etnomuzikologije ter kulturne sociologije). V glavnem je študirala v Italiji in Franciji, ukvarja se tudi glasbeno pedagogiko in bogato koncertno dejavnostjo, o čemer priča nedavno gostovanje v Buenos Airesu s štirimi koncerti.
Ker je koncert nastajal v sodelovanju z Ruskim kulturnim centrom in tamkajšnjo pedagoginjo, rusko pianistko Eleno Startsevo Somunovo, je bil program precej rusko obarvan. Že valček iz sicer simfonične suite Maškarada Arama Hačaturjana je pokazal mladostni žar obeh solistk, prav tako Scherzo iz znamenite Sonate za flavto in klavir Sergeja Prokofjeva.
Ta skladba spada med najbolj reprezentativne v vsem dvajsetem stoletju in najbrž ni flavtista, ki je ne igra ali vsaj ne bi želel izvajati. Brez Johanna Sebastiana Bacha in flavte na recitalu ne gre, kar sta vedeli obe nastopajoči. Anita Prelovšek si je iz cikla Bachovih sonat za flavto in čembalo (kasneje klavir) izbrala Sonato št. 5 v e-molu BWV 1034 v štirih stavkih.
Sonata spada med najbolj reprezentativne v svetovni literaturio za flavto; ima veliko interpretativnih pasti in hkrati možnosti, da se solist odloči za način ali tip interpretacije; ali bolj speven, ali bolj dramatičen, vzvišen in plemenit, počasen in s poudarkom temnih barv, ali hitrejši in s poudarkom na virtuoznosti in hkrati lahkotnosti s svetlejšimi barvami. Anita Prelovšek se je odločila za srednjo pot ali možnost, brez nekega posebnega izvajalskega poudarka, da bi lahko rekli »to pa je njeno videnje Bacha«.
V drugem delu recitala so bili spet vodilni ruski skladatelji: Mihail Glinka (Valček), Peter Iljič Čajkovski (priredba tenorske arije Lenskega iz opere Jevgenij Onjegin Kuda kuda) ter Sergej Rahmaninov (priredba samospeva za sopran Ne poj, lepotica). Privlačno, a morda za flavto sámo manj tipično.
Morda je obisk Argentine Aniti Prelovšek narekoval izvedbo Poema del pastor coya že preminulega argentinskega skladatelja Angela E. Lasala (1914–2000). Kompozicija v treh stavkih ponuja vse tisto, kar si običajno predstavljamo pod pojmom južnoameriški temperament, pri čemer ne more biti konca brez plesa (Danzando). Hvaležnemu občinstvu sta se glasbenici oddolžili še z dvema dodatkoma.
