Tiskane izdaje
Ni zgolj aktivizem in glasno izražanje mnenja o okoljskih, družbenih in političnih temah tisto, kar dela skupino Pearl Jam posebno že 24 let. Bili so tisti, ki so se leta 1994 uprli ameriškemu gigantu Ticketmaster, ki gospodari nad cenami koncertnih vstopnic, tisti, ki so se pravočasno naučili reči »ne« založniškim korporacijam in glasbenim agentom, tisti, ki niso podlegli pritiskom komercialnih trgov, a kljub temu obdržali svoje fene, pa tudi tisti, med nastopom katerih se je zgodila ena največjih tragedij glasbenih festivalov.
Vse skupaj se je začelo v drugi polovici osemdesetih, ko so se v Seattlu zbrali na kup mladci po imenih Jeff Ament, Bruce Fairweather, Stone Gossard, Greg Gilmore in Andy Wood ter ustanovili skupino Mother Love Bone, ki je kmalu začela svoj pohod po seattelski underground sceni. Za to je bil zaslužen predvsem Wood, frontman skupine, ki je osvajal publiko z edinstvenostjo in karizmo. »Tudi če je bilo na koncertu 25 ljudi, je pel, kot da nastopa pred tisočimi,« se v dokumentarnem filmu Pearl Jam Twenty, ki je izšel ob njihovi 20. obletnici, spominja Mike McCready, kitarist Pearl Jamov. »Za vse tiste, ki ste zadaj, se je drl, čeprav je bil tam samo model na vratih.«
Marca 1990, tik pred izidom njihovega prvenca Apple, se je vse obrnilo. Štiriindvajsetletni Wood se je predoziral s heroinom, bil nekaj dni v komi, potem pa so ga izklopili z naprav. Chris Cornell iz skupin Soundgarden in Audioslave, takratni Woodov sostanovalec, njegove zadnje dni, priklopljene na aparate, povezuje s smrtjo nedolžnosti seattelske scene: »Totalno nas je šokiralo. Do takrat je bilo naše življenje res dobro, bili smo grupa mulcev na sceni, ki je ustvarjala glasbo. Podpirali smo drug drugega, svet je bil naš, Andy pa je bil kot žarek svetlobe nad vsem tem. Pogled na njegovo negibno telo na vseh tistih aparatih je pomenil smrt nedolžnosti scene. Ta nedolžnost ni umrla s samomorom Kurta Cobaina, ni šans. Bilo je točno takrat, nastopila je, ko smo stopili v tisto bolnišnično sobo …«
Rojstvo trilogije Momma-Son
Medtem ko so fantje v Seattlu prihajali k sebi po prijateljevi tragični smrti in se odločali o ustanovitvi novega benda, se je južneje, bolj natančno v San Diegu, Eddie Vedder – takrat še Edward Louis Severson – soočal z življenjsko zgodbo. Izvedel je namreč, da človek, o katerem je vse življenje mislil, da je njegov oče, to sploh ni. In da je njegov pravi oče, ki ga je bežno poznal zgolj kot družinskega prijatelja, pred nekaj leti umrl za multiplo sklerozo.
Ament, Gossard in McCready so, ko so slišali Vedderja, padli dol od dobrega. »Glas, ki sem ga slišal na tej kaseti, mi je razstrelil um, resno. Vse, kar sem zmogel izustiti, je bilo: 'Kaj je to, je to resnično? Ali ta človek res obstaja?!'« pove McCready, Cornell, prijatelj skupine pa: »V tej glasbi sem slišal osebo. Ne samo nekoga, ki si želi biti slišan kot nekdo drug. Slišal sem čisto pravega modela.«
Našli so torej svojega pevca, nekoga, ki ni bil iz Seattla, nekoga, ki je bil samosvoj, nekoga, ki ni želel biti novi Andy Wood. Sprva se je skupina imenovala po legendarnem košarkarju Mookieju Blaylocku, ampak so, ko so leta 1991 podpisali pogodbo z Epic Records, morali spremeniti ime. Postali so Pearl Jam, Blaylocku pa so se poklonili v naslovu svojega prvega albuma Ten. Desetka je bila namreč njegova številka na dresu.
Prevzemanje nadzora nad glasbo
Kmalu so se fantje znašli v vrtincu uspeha, iz majhnih klubov so prišli na velike odre, kar je še najmanj ustrezalo ravno Vedderju, ki se je boril proti temu, da bi vse skupaj izpadlo preveč komercialno. Ni hotel snemati videospotov, ni želel izpostavljati svojega obraza, svojega imena, kljub temu pa je prav on postajal še najbolj znan. Slava mu je šla na živce, na živce mu je šlo, da so z njegovo podobo počeli, kar se jim je zazdelo. Tako je pristal tudi na naslovnici revije Time, čeprav v to ni privolil.
»Time je revija starcev, mainstream nas je pogoltnil, nihče nas ne bo več poslušal,« je takrat dejal. Neki oboževalec se je z avtomobilom zaletel v zid pred njegovo hišo, tudi tega ni mogel razumeti. »Sprašuješ se, kaj se je zgodilo in kako si se sploh lahko znašel v takšni situaciji?« To, da ni mogel biti anonimen, ga je razžiralo in psihološko je moral prevzeti nadzor vsaj nad nečim. Prevzel ga je nad njihovo glasbo.
Rojstvo »ne-ja« in vprašanja »kaj«
»Ne« so se naučili reči po katastrofalnem nastopu po MTV-zabavi ob promociji filma Singles, v katerem so imeli Vedder, Ament in Gossard manjše vloge. MTV jim je šel na živce in Vedder je to na nastopu tudi jasno povedal. Poleg tega so se ga vsi napili do konca, Vedder je strgal zaveso, nadrl lučkarja, ki ga je zamenjal za človeka, odgovornega za monitorje (»meni pa ni bilo jasno, zakaj je na odru vedno bolj svetlo«), vse skupaj pa se je končalo z zgražanjem vseh pomembnežev v kravatah. »Ves čas smo govorili 'ja, ja, ja' na vse, kar so nas prosili, in dojeli smo, da nas bodo, če se ne naučimo reči 'ne', prosili vedno več. To je bilo rojstvo našega 'ne-ja',« je povedal Gossard.
Leta 1994 so se spustili v boj s podjetjem Ticketmaster, ki je zaračunavalo oderuške provizije pri prodaji koncertnih vstopnic. Pravosodno ministrstvo je začelo preiskovati njihovo poslovanje, a so preiskavo na koncu prekinili zaradi pomanjkanja dokazov. Dogodek, ki jih je resnično spremenil, se je zgodil šest let kasneje na danskem glasbenem festivalu Roskilde, sicer enem največjih festivalov v Evropi. Ob začetku nastopa Pearl Jamov se je velika množica skušala prebiti bližje odru, kar je povzročilo, da je precej mladih popadalo po tleh, 26 ljudi je bilo ranjenih, devet jih je umrlo zaradi zadušitve. Ko so videli, da se dogaja tragedija, so Pearli prekinili koncert, Eddie pa je ljudi pozval, naj se umaknejo nazaj, a je bilo prepozno.
»Vse, o čemer sem razmišljal, je bilo, da to ni res, vse, kar sem si želel, je bilo iti stran od tam,« se tistega večera spominja Vedder, Ament pa pove, da je takrat resno razmišljal, da bi za vedno nehal igrati: »Nazadnje sem se tako počutil, ko je umrl Andy.« Zgodba Pearl Jamov se od takrat deli na pred in po – Roskildeju. »Če smo s tistim nastopom na MTV-zabavi doživeli rojstvo 'ne-ja', je bil Roskilde rojstvo vprašanja 'kaj?'. Kaj počnemo, kaj smo postali, kaj narediti, da bomo preživeli,« je v dokumentarcu povedal Vedder.
Še o vrstnem redu komadov
Od začetka sta Gossard in Ament, ustanovitelja Pearl Jamov, želela narediti bend, ki bi obstal. Bend, ki ne bi nikoli nehal pisati in snemati glasbe. In to jim je uspelo. To je bilo več kot očitno tudi na nedeljskem koncertu v Trstu. Še eden v vrsti nastopov, za katere niti člani benda ne vedo, katere pesmi bodo igrali in v kakšnem zaporedju. Vedder pogosto naredi seznam zadnjih deset minut pred začetkom koncerta, tako je bilo tudi tokrat. Tržaški seznam se je tako razlikoval od vrstnega reda komadov, ki so jih igrali dva dni prej v Milanu ali tri dni kasneje na Dunaju. Uspelo jim je tudi, da se zaporedje komadov, od najstarejših, redko slišanih, do hitov, zdi najbolj naravno, ločnice med letnicami nastanka so povsem zabrisane in nevidne. Tako lahko iz Black preskočijo v Sirens, pa spet nazaj v Why Go, iz Mind Your Manners v Deep, Come Back in Even Flow, kot da se ne bi nič zgodilo, zaključijo pa z Rockin' in the Free World in Yellow Ledbetter, kot da jutri ne obstaja. Po treh urah koncerta se zdi publika veliko bolj izmučena kot »fotri« pri petdesetih.
