Tiskane izdaje
Velik prazen oder dvorane Perner Insel osvetlita dva močna reflektorja. Iz ozadja se čez sredino odra sprehodi človek nedefinirane starosti, ki je »ich«, »jaz«. Obstane in spregovori o neki stepi, klopci in jablani z devetindevetdesetimi jabolki, kjer se v brezčasju spomina pred našimi očmi začne dogajati zgodba družine iz doline Jaunfeld na Avstijskem Koroškem.
Že ob njegovih prvih besedah začnejo snežiti zeleni listi in iz vseh strani se postopoma izrisujejo čedalje razločnejše človeške postave. Sedem jih je, mati, strici Gregor (Jonatan), Valentin, Benjamin, teta Ursula (Snežena) in stara starša. Predstavljajo družino, slovenske prednike, s katerimi se »ich« sreča in si poskuša razjasniti svojo jezo in razočaranje, ki po toliko letih tlita v njem.
»Immer noch Sturm« (naslov »Še vedno vihar«, v angleškem izvirniku »Still Storm«, je vzet iz tretjega dejanja Shakespearovega Kralja Leara) kritika ni brez razloga proglasila za Handkejevo najbolj osebno in morda tudi najboljše gledališko delo.
V svoji dramatični pripovedi, po kateri je nastala istoimenska uprizoritev v režiji priznanega bolgarskega režiserja Dimitra Gotscheffa in koprodukciji s Thalio Theatrom iz Hamburga, izpove tragično usodo družine koroških Slovencev.
Prvoosebni pripovedovalec »Ich« (Jens Harzer) je avtorjev alterego, ki se sreča s svojimi že umrlimi sorodniki v nedoločljivem času in prostoru. Neprenehno zeleno sneženje je metafora spominskih prostorov, v katerih premlevamo preteklost. Tej je Hanke poleg zgodovinskih dimenzij dodal tudi fantazijske in vse povezal v nekakšno polbiografsko pripoved, ki temelji na družinskih dokumentih, pismih in slikah njegovega strica Georga Siutza.
Handke se v svojem najnovejšem delu sooča s svojim (po materi) slovenskim izvorom, osebno zgodovino, kompleksnostjo življenja med Karavankami in Avstrijo in posledično neizogibnim problemom identitete. Sorodniki so pretežno molčeče figure, ki šele postopoma eden za drugim spregovorijo z avtorjevim alteregom ter se tako vzpostavijo kot polnokrvne dramske osebe, ostajajo pa nekako oddaljeni in drugače prisotni kot pripovedovalec »ich«. Zdi se, da so pravzaprav del njega in ustvarjajo njegovo identiteto.
Tudi Hanke pravi: »Kar smo, smo od doma«. Vsak izmed njih ima svoj problem, ki pa je vezan na ujetost v dolini, kjer nimajo in si tudi ne morejo ustvariti lastne identitete. Močno se zavedajo svoje jezikovne samoniklosti, saj ni še nihče tu govoril tako kot govorijo oni in se počutijo osamljene v svoji govorici. Veliko je govora o domovini, ki pa je v nemščini ne poimenujejo s »Heimat« temveč z »Bleibe«, prebivališče oziroma domovanje. Dolina Jaunfeld na jugu Avstrije jim ne predstavlja prave domovine, ampak kraj, kjer so se znašli po naključnem razpletu zgodovine.
V družinsko zgodbo se vriva pripoved o partizanskem boju in osvobodilni fronti, v kateri sta vsaj Ursula in Gregor našla svojo identiteto. Stara mati in stari oče večino časa molčita. Njun srd je najmočnejši, zdi se, da zaradi njega nista sposobna ljubiti.
Igralci Thalie Theatra so njihove usode tankočutno ponotranili in jih živeli vseh pet ur trajanja predstave. Njihove prezence govorijo življenjske zgodbe in ustvarjajo različne časovno-prostorske okvire, ki se neprisiljeno izmenjujejo in povezujejo v eno veliko tragično usodo, ki jo nosi njihov potomec, tako imenovani »ich«.
Odprto, večglasno strukturo besedila dopolnjuje v živo izvajana glasba v Stuttgartu rojenega bosanskega skladatelja Sanyja Lopicica, ki je včasih balkansko divja, na drugih mestih pa nežno melanholična. Poleg slovenske ljudske »Vsi so venci vejli««, ki se kot lajtmotiv pojavlja čez celo predstavo in jo igralci v enem od vrhuncev tudi zapojejo, lahko prepoznamo tudi Cohenovega »Partizana«, avstrijsko pesem Wolfganga Ambrosa »Schifoan« in pa balkanske ritme, ob katerih bi se marsikateri slovenski gledalec začudil temperamentu zamejskih Slovencev.
Ti so v Gotscheffovi uprizoritvi predstavljeni kar nekoliko eksotično, žal pa se njihove izgovarjave slovenskih ali koroških besed ne razume najbolje. Na srečo jih igralci praviloma ponovijo tudi v nemščini, vendar pa se predstava tu ujame na formalnosti površne izgovorjave jezika, ki je sicer tematiziran kot eden najmočnejših delov identitete.
Uprizoritev kljub odlični igri hamburških igralcev Jensa Harzerja, Ode Thormeyer, Tila Wernerja, Hansa Löwa, Bibiane Beglau, Heika Raulina, Gabriele Marie Schmeide in Matthiasa Leja v drugem delu izgubi na intenzivnosti, saj se sicer produktivna ideja nenehnega zelenega sneženja nekoliko izpoje in se zazdi, da bi predstava vseeno lahko trajala kakšno uro manj.
Kljub temu, pa je »Immer noch Sturm« upravičil pričakovanja Salzburškega občinstva in navdušil z učinkovitostjo obdelave besedila, metaforiko in dovršenostjo. Hamburško premiero pričakujejo že 17. septembra 2011.
