Tiskane izdaje
V Salzburgu je v gledališkem programu zanimanje medijev za kakšno predstavo redko tako veliko, kot je za današnjo premiero in hkrati svetovno praizvedbo novega dela slavnega avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, po materini strani slovenskega porekla.
Predsednica direktorija festivala Helga Rabl-Stadler je izjavila, da je zanjo poleg koncertov Dunajskih filharmonikov in Straussove opere Žena brez sence to najbolj pričakovani dogodek, ki ga ne sme zamuditi. Premiera je še toliko bolj zanimiva za nas, saj je njena osrednja tema slovenstvo oziroma koroški Slovenci, Handkejeva družina z materjo Slovenko, koroški partizani, državljanska vojna, ideološko razdvajanje družin...
Naslov njegove drame je Immer noch Sturm ali Še vedno vihar. Označujejo pa jo s »Traumspiel«. V Salzburgu bo gostoval ansambel Thalia Theater iz Hamburga. Od 12. do 27. avgusta se bo v dvorani na Pernerinslu v Halleinu (torej ne v samem Salzburgu) zvrstilo sedem predstav, pozneje se bo koprodukcija nadaljevala na matičnem odru ansambla v Hamburgu. V prihodnjih dneh bodo torej v Salzburg, razumljivo, prišli vsi nemški gledališki kritiki, pa avstrijski in francoski, zlasti zaradi nekdanjega umika Handkejeve drame Igra vprašanj ali Potovanje v blagozvočno deželo iz repertoarja Comédie-Française.
Peter Handke je drugi nagrajenec Vilenice in vsaj v tem smislu s slovensko literaturo povezan okrog petindvajset let, slovenska gledališča so ga izvajala še prej, prav tako so izhajale njegove knjige. Bil je velikokrat pri nas, najbolj odmevno je bilo njegovo gostovanje v ljubljanski SNG Drami, potem ko je podprl Slobodana Miloševića in Srbe sploh. Udeležil se je tudi Miloševićevega pogreba, kar je imelo svetovni (negativni) odmev. Vendar je vse to zdaj že pozabljeno, vsaj v smislu zamer. Očitno ga zdaj najbolj zanimajo lastna preteklost, preteklost njegove družine, slovenstva na avstrijskem Koroškem, njegovih slovenskih prednikov vseh rodov po materini strani...
Kaj bodo poudarki,
je težko reči
Kakšno je osrednje sporočilo najnovejše Handkejeve drame, je težko reči, dokler ne bo zaživela na odru in se bodo pokazali njeni poudarki, zlasti tistega, kar pripoveduje prvoosebni pripovedovalec kot glavni gledališki lik... Ali je vse to popolnoma avtobiografsko ali kombinacija realizma in fikcije, bo pokazala podrobna analiza teksta oziroma same uprizoritve.
Kot Ich (Jaz), iz česar bi se dalo sklepati, da gre za Petra Handkeja samega, v glavni vlogi nastopa Jens Harzer, v vlogi Meine Mutter (Moje matere) Oda Thormeyer, potem je tu Gregor Jonatan, starejši materin brat, ki ga bo interpretiral Tilo Werner, drugi starejši materin brat Valentin bo Hans Löw, materina sestra Ursula Bibiane Beglau, najmlajšega brata Benjamina pa bo interpretiral Heiko Raulin. Nastopajo še Stara mati (Gabriela Maria Schmeide) in Stari oče (Matthias Leja) ter dva glasbenika. Delo je režiral Dimiter Gotscheff, scenografijo zasnovala Katrin Brack, kostumografijo Ellen Hofmann, izvirno glasbo je napisal Sandy Lopicic, dramaturginja pa je Beate Heine.
V tem delu Peter Handke govori tudi o koroškem odporu svojih slovenskih prednikov. Prvoosebni pripovedovalec v središču drame pripoveduje o svoji družini oziroma svojih prednikih ter o koroškem ljudstvu. Časovno se zgodba začne z drugo svetovno vojno oziroma medvojnim dogajanjem na Koroškem, še posebej izpostavi partizanske konflikte, ki so, kot navajajo, razdvajali cele družine. V primeru Handkejeve družine naj bi šlo za smrt materinih bratov. Vse je postavljeno v nekakšen okvir kot spominska fotografija, na kateri so zbrane različne generacije, od starih staršev, staršev in stricev do tet, ki pripovedujejo o svojih različnih izkušnjah skozi čas in prostor.
Handke je posebej angažiran pri najbolj intimnih problemih, kot je spočetje njegove matere. Mama Maria Handke, rojena v Sivecu (1920-1971), je bila koroška Slovenka. Leta 1942 je spoznala že poročenega nemškega bankirja Ericha Schönemanna, ki je kot vojak služil na Koroškem, in z njim zanosila. Še pred Handkejevim rojstvom se je mati poročila s tramvajskim sprevodnikom in vojakom Adolfom Brunom Handkejem, ki je pozneje postal njegov očim. Peter Handke je resnico o svojem biološkem očetu izvedel šele kot polnoletni fant, tik pred maturo, kar je očitno še danes njegova travma.
Kaj na koncu Handke pove ali si želi povedati? Da sta vihar in zlo v vsakem človeku, hkrati pa izraža upanje, torej bi smeli sklepati, da je konec te sanjske drame kljub bridkim izkušnjam pozitiven.
Za tekst se je takoj zanimalo slavno nemško gledališče Thalia Theater iz Hamburga, ki, kot omenjeno, pripravlja koprodukcijsko predstavo v Salzburgu, kar pomeni, da jo bodo izvedli Nemci, ne kako avstrijsko gledališče, kar je morda še najbolj »nevtralno«.
Ob umiku Handkejeve drame Igra vprašanj ali Potovanje v blagozvočno deželo iz repertoarja Comédie-Française so se pojavile svetovne polemike o tem, kako razumeti pesnika, ko ta poje diktatorju. Nekoč je bil Handke sanjač devete dežele, o srednji Evropi je izjavil, da je zgolj meteorološki pojem, ne pa kulturni, potem pa je na presenečenje vseh postal zagovornik Slobodana Miloševića.
Kdo je Peter Handke
Peter Handke je sin slovenske matere in nemškega očeta, odraščal je na Koroškem in v vzhodnem Berlinu in se med študijem prava v Gradcu lotil pisateljevanja. Slovenščina je bila njegov prvi jezik, nekaj časa se je je učil tudi v šoli, vendar jo je pozneje zelo pozabil.
Večkrat je poudaril, da so bili vsi njegovi predniki po materi Slovenci in da je njegov ded na koroškem plebiscitu glasoval za Jugoslavijo. Tudi sam se je javno zavzemal za pravice koroških Slovencev in zaradi tega prišel z marsikom navzkriž.
V osemdesetih letih je peš vandral po Sloveniji in bil v prijateljskih odnosih s slovenskimi pisatelji. Poleg tega se je začel učiti slovenščine in prevajal nekatere koroške slovenske avtorje v nemščino, denimo Florjana Lipuša in Gustava Januša.
Leta 1987, ko so se slovenski pisatelji in vileniška srečanja veliko ukvarjali s srednjo Evropo, je Handke izjavil, da ima »Mitteleuropa« zanj zgolj meteorološki značaj. To je spoznal, ko je videl oblake nad Nanosom, in pomislil, da je »Mitteleuropa« za Nanosom, se pravi tam, kjer sta dež in megla. Handke je prepešačil ves Kras, še najraje je imel Tupelče in gostilno Jazbec, pa Štanjel, Lokev, Lipico.
Prva in politično najpomembnejša leta Vilenice ob koncu osemdesetih let, ko so bile meje na zahod za vse udeležence iz vzhodne Evrope še zaprte in jim je prav Vilenica odprla pot v Trst, na grad Devin, in drugam brez ustreznih potnih listov, je bil Handke stalni gost in podpornik nove srednjevropske literarne nagrade in srečevanja pisateljev iz toliko držav kot v Sloveniji le še na PEN na Bledu. V Sloveniji in med udeleženci Vilenice je imel zelo širok krog prijateljev in simpatizerjev, pa tudi bralcev in založnikov, med njimi zlasti Založbo Wieser.
V devetdesetih letih se je začel oddaljevati od Slovenije, kar se je pokazalo v razvpitem eseju pamfletu Slovo sanjača od devete dežele. V njem je med drugim zapisal, da ne vidi razloga za samostojno Slovenijo in da je Slovenija zanj vedno sodila k Jugoslaviji. Hudo kritičen do Nata in Zahoda, ki je obtoževal Miloševićev režim, je bil že leta 1990. Njegovo najbolj razvpito prosrbsko delo Zimsko potovanje k rekam Donavi, Savi, Drini in Moravi ali Pravičnost za Srbijo je izšlo leta 1996. Srbijo je v njem uvrstil med žrtve balkanske vojne, zahodne medije pa obsodil, da o Srbiji posredujejo napačno podobo. Odlomke iz tega potopisnega eseja je bral tudi v ljubljanski Drami. Leta 1999 je v znak protesta proti Natovem bombardiranju Srbije vrnil Büchnerjevo nagrado, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi nemško pišoči avtor, in izstopil iz Rimskokatoliške cerkve.
Vzdušje pred salzburško premiero je opisalo več najpomembnejših avstrijskih časopisov s posebnimi predstavitvami, denimo dunajski Die Presse v festivalski prilogi in salzburški dnevnik Salzburger Nachrichten. Pred premiero se zdi največja skrivnost, ali se bodo mediji in kritika postavili za Petra Handkeja ali proti njemu. On je verjetno hote ali izzivalno provokativen, češ da pri večini medijev nima »šans«, tako kot ne ti mediji pri njem.
