Samantha, kaj počnete te dni?
Veliko. Pred božičem sem bila na trimesečni turneji z 80's šovom, zdaj pa pišem svojo avtobiografijo in končujem novi album. Knjiga je še posebno velik zalogaj, v njej zajemam vse življenje, od odraščanja, nekdanjih fantov, kariere modela itd. Zabavno, a tudi čustveno zelo naporno. Veliko je kopanja po sebi, podobno, kot če bi obiskovala psihiatra.
Kako presenečeni ste bili, ko so osemdeseta spet dobila nostalgičen zagon?
Meni se zdi super, sploh ker evforija še kar traja. Ko delamo 80's šove, na katerih nastopamo s Kim Wilde, Sandro, Sabrino, Rickom Astleyjem, Paulom Youngom, Billyjem Oceanom idr., smo presenečeni, koliko je med poslušalci mladih, ki obožujejo staro glasbo. Spremljajo pa nas tudi nekdanji oboževalci, ki pridejo na koncert podoživet mladost.
Kako pa so kaj ostali omenjeni zvezdniki?
S Kim sva prijateljici še iz osemdesetih, spoznali sva se na zabavi pri kraljici, nato pa sva pogosto obiskovali iste žure in zahajali na ista prizorišča, Cyndi Lauper sem spoznala v New Yorku, ampak ona ni toliko del te zgodbe, Sabrina je zelo aktivna, z njo sva pred petimi leti posneli pesem Call Me, priredbo Blondie, ki se je kar dobro prijela, s Sandro in CC Catch pa imamo v Sofiji v Bolgariji kmalu skupni koncert. Vsi so še zelo dejavni in lepo je, da se naše poti kar pogosto križajo.
Nad vašim koncertom v Ljubljani leta 1988 so bili ljudje kar razočarani. Večurni zamudi je sledil manj kot uro dolg koncert, v katerem ste uspešnico Touch Me kar nekajkrat ponovili ...
Tega koncerta se natančno spomnim in bo opisan tudi v moji knjigi. Letalo je imelo pač zamudo. S promotorjem sem bila dogovorjena za tri pesmi, nato pa je zahteval uro dolg nastop. Ampak jaz s seboj preprosto nisem imela glasbe, saj sem pela na podloženo glasbeno spremljavo − te pa sem imela le za dogovorjene tri pesmi! Če sem želela vsaj nekaj izvleči iz vsega skupaj, sem morala pesmi pač ponavljati. In glede na to, da je bila Touch Me takrat velika uspešnica, sem jo seveda kar nekajkrat ponovila.
Samantha poleti prihaja v Slovenijo, natančneje v Laško na Pivo in cvetje. Foto: Dean Stockings
Nad priredbo naših San Di Ego ste bili presenečeni. Koliko verzij Touch Me ste že slišali?
Uh, mnogo, od folka do trancea, prevladujejo pa predvsem osladne verzije. (smeh) Njihova pa je povsem drugačna. Kot zapriseženi rokerici mi je res zelo všeč, zdi se mi čvrsta, kredibilna. Dokazuje, da je Touch Me dobra pesem, ker dobro deluje v zelo različnih slogih. Veliko se družim z rockerji, blizu sva si bila s pokojnim Lemmyjem (Motörhead op. a.), blizu sem si z Glennom Tiptonom iz Judas Priest, Iron Maiden, Black Sabbath in drugimi, ker so zelo zabavni, dobri ljudje, brez napihnjenih egov, kot je pogosto v pop industriji. Ta odnos mi je blizu, zato se že zelo veselim srečanja in nastopa s San Di Ego, prepričana sem, da so super fantje.
Vas ljudje zasipajo s prošnjami za selfije?
Seveda se ne slikam kar z vsemi vprek. V zaodrju običajno sprejmemo do petnajst ljudi in z njimi se slikam, ker so praviloma zelo prijetni. Zaradi poslušalcev sploh lahko počnem to, kar imam rada. Pravzaprav imam svojo Foxy armado, kar nekaj ljudi namreč potuje po svetu za mano, prihajajo z različnih koncev sveta, od Japonske do ZDA in Avstralije.
Samanthin prvi hit Touch me je bil iz njenega prvega albuma iz leta 1986. Foto: Dean Stockings
Kako pa je kaj vaš kung fu zadnje čase, imate namreč črn pas?
Zdaj bolj boksam. Ko sem se intenzivno ukvarjala s kung fujem, sem imela čisto podplute noge, bile so prekrite z modricami. To pa na odru seveda ni videti dobro. (smeh) Zato zdaj redno treniram z boksarskim trenerjem, to je odlična telovadba, res me ohranja v kondiciji, da lahko skačem po odru. Oboževalci mi pošiljajo veliko odličnih slik s koncertov, zelo pogosti pa so pripisi, da bi lahko bile fotografije še boljše, če se Sam ne bi ves čas premikala. (smeh)