Tiskane izdaje
V zadnjem desetletju so postali sinonim za festivale gigantski projekti z rock in pop repertoarjem, na katerih se zbere tudi več sto tisoč ali celo več milijonov ljudi. Dva največja potekata v naši bližini, to sta novosadski Exit, ki je lani prejel nagrado za najboljši evropski festival in bo letos dobil dodatno lokacijo v črnogorski Budvi, ter Sziget na tako imenovanem Otoku svobode blizu Budimpešte.
Za največjega, ne samo v Evropi, temveč na svetu, velja dunajski Donauinselfest, ki je lani privabil več kot tri milijone obiskovalcev, sledita mu festival Mawazine v Maroku in Summerfest v Milwaukeeju.
Slovenci tako masovnih festivalov (še) nimamo, najbližje so jim mariborski festival Lent, tolminska Metaldays in kreativni tabor Sajeta ter Schengenfest v belokranjski Vinici. Namesto tega imamo manjše in praviloma bolj jasno žanrsko profilirane festivale; vsako leto imamo okoli petdeset glasbenih festivalov, trideset gledaliških, dvajset filmskih, dober ducat literarnih in prav toliko festivalov, na katerih je v ospredju likovna oziroma vizualna umetnost, nemalo je tudi takšnih, na katerih se umetnostne zvrsti in žanri prepletajo, pogosto celo v težko razberljivo kakofonijo zvokov, podob in okusov.
A tako kot so različni festivali, so različne tudi organizacijske sheme. Redki imajo profesionalno organizacijsko strukturo z redno zaposlenim kadrom, pravzaprav bi mednje lahko uvrstili le mariborski festival Borštnikovo srečanje in Ljubljana festival. Drugod to nalogo ob drugih obveznostih prevzamejo različne institucije, pogosto je organizacija v rokah ekip, sestavljenih ad hoc. Še veliko večja zmeda vlada na področju financiranja.
Če se je v tujini – vsaj pri velikih mednarodnih festivalih – uveljavil princip tretjin, torej da tretjino denarja zagotovita mesto in/ali država, tretjino sponzorji, tretjino stroškov pa je treba pokriti s prodajo vstopnic, je pri nas podoba povsem drugačna, saj je večina projektov tako ali drugače financirana iz davkoplačevalskega denarja.
Ne gre zgolj za neposredne dotacije iz mestnega ali državnega proračuna; ker je veliko podjetij, ki sponzorirajo festivale, v večinski ali delni državni lasti, so tudi njihovi prispevki pravzaprav prispevek davkoplačevalcev. Pogosto ne gre za premišljen marketinški koncept, po katerem drugod po svetu korporacije zaradi stvarnih učinkov ali zgolj višanja ugleda in rejtinga sponzorirajo kulturo, v Sloveniji je to prej stvar ustaljenih vzorcev, lobiranja in arbitrarnih odločitev.
Povsem jasno je, da z vstopninami razen na masovnih festivalih stroškov ni mogoče pokriti, res pa je Slovenija specifična tudi na tem področju, saj takšnega zastonjkarstva in brezplačne delitve vip vstopnic ni mogoče zaslediti nikjer.
Z ekonomsko krizo se položaj zaostruje tudi na področju organizacije festivalov. Zaplet s festivalom Lent, kjer so organizatorji zagrozili celo z odpovedjo, financiranje skoraj poldrugega milijona evrov vrednega projekta pa še zdaj ni zagotovljeno, je zgovoren primer spremenjenih razmer. Nekaterih festivalov ne bo več, drugi bodo organizirani bienalno, tretji so začasno zamrznjeni.
Tako je s festivali Histeria, Kluže, s Festivalom komornega gledališča na Ptuju, Etnika, s festivalom dokumentarnega filma Dokma, zagotovo letos ne bo festivala Rock Otočec, saj se lanska selitev v Ljubljano ni izkazala za posrečeno potezo, z velikimi težavami se ubadajo pri pripravi festivala sodobnega plesa Front@ ...
»Kulturna strategija je očitno zelo labilna in brez dolgoročne vizije, odvisna je od vsakoletne zasedbe odločevalcev in njihovih prioritet ali naklonjenosti,« pravi Karmina Šilec, umetniška vodja zbora Carmina Slovenica in organizatorica festivala Choregie.
Gre za festival z izvirno zasnovo, saj je spodbujal nastajanje novih slovenskih glasbeno-scenskih del in tako bil edina platforma za razvoj glasbenega gledališča – ki ni opera, opereta ali muzikal – v Sloveniji, vendar je na koncu ostal brez sredstev, čeprav je bil načrtovan kot eden največjih trajnostnih projektov Evropske prestolnice kulture letos v mestu in na ministrstvu za kulturo ni dobil podpore, prav tako se je izjalovil načrt, da bi začel delovati v prenovljeni minoritski cerkvi.
Kateri so prodorni
Težave s financiranjem imajo tudi najbolj renomirani festivali z dolgo tradicijo. Ljubljana festival ima, denimo, tretjino manj denarja kot lani, zato so se morali odpovedati gostovanju Dunajske državne opere, ki bi v Ljubljani koncertno predstavila Mozartovo opero Così fan tutte, ter – potem ko smo lani videli Rensko zlato in Valkiro – uprizoritvam preostalih dveh del Wagnerjevega Prstana – Siegfried in Somrak bogov – z Marijinim gledališčem pod taktirko dirigenta Valerija Gergijeva.
Festival Maribor je nastal že sredi šestdesetih let, pod umetniškim vodstvom Richarda Tognettija je v zadnjih letih z inventivno programsko zasnovo crossover požel odlične kritike doma in v tujini, vendar se je tudi ta festival prisiljen iz leta v leto boriti za obstoj, da še ni ugasnil, je predvsem zasluga entuziastične ekipe z direktorico Brigito Pavlič na čelu.
Pred kratkim se je v Zagorju končal festival flavtistov, pravkar se je začel festival Prelet v organizaciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Glej, pred vrati sta Druga godba in izolski filmski festival Kino Otok, torej je sezona slovenskih festivalov odprta.
Za zdaj mreža še ni usodno načeta, nedvomno pa se bo v prihodnjih letih položaj izčistil, ostali bodo samo najbolj prodorni in inventivni, in to ne zgolj na programskem področju, temveč tudi in predvsem pri pridobivanju sredstev. Bolj kot v preteklosti bo pomemben premišljen in celovit pristop, tistim, ki so bili doslej preveč nespretni ali indolentni pri iskanju denarja v tujini, pa ne bo preostalo drugega, kot da se lotijo papirologije.
Konkurenca je velika, vendar kar nekaj festivalov, denimo Mesto žensk, Mladi levi in Ex Ponto, dokazuje, da se s kakovostnimi projekti da pridobiti tudi zelo dostojna evropska sredstva. Drugi se rešujejo z ekspanzijo; kot je poudarila Lucija Podbrežnik, koordinatorica festivala stare glasbe Seviqc, bo letos koncertov celo nekoliko več kot v prejšnjih sezonah, saj se je to izkazalo za ekonomsko boljši model kot redukcija.
Svoj del naloge bodo morali opraviti tudi mesta in država. Prevelika razpršenost sredstev pravzaprav ne koristi nikomur, zato bi bilo nujno pripraviti vsaj ohlapno prioritetno listo festivalov, ki jih velja podpreti, in izbranim nameniti večino denarja.
Vprašanje kriterijev je zapleteno le na prvi pogled, potrebujemo kompetentne in predvsem neodvisne komisije, ki bi se odločale zgolj na podlagi kakovosti, inventivnosti, odmevnosti doma in v tujini in ne nazadnje tudi deleža lastne festivalske produkcije, še zlasti mednarodne. Zgolj import bolj ali manj renomiranih umetnikov, predstav ali koncertov ne upravičuje velikih investicij in subvencij, še bolj to velja za izrazito komercialne projekte ali masovne pop zabave.
