Tiskane izdaje
Vrhunec letošnje sezone Blues festivala Postojnska jama je bil sinoči v Jamskem dvorcu pri Postojnski jami, saj je nastopila odlično razpoložena ameriška pevka Shemekia Copeland s svojo spremljevalno skupino. V nabito polni dvorani je zasedba z izvrstno pevko, kitaristoma Arthurjem Neilsonom, Williejem Scandlynom, baskitaristom Kevinom Jenkinsom in bobnarjem Robinom Gouldom, pričarala pristno klubsko ozračje.
Koncert je začela z močno feministično ljubezensko skladbo Dirty Water, ki ji je sledila predstavitev njenega zadnjega albuma z naslovom 33 1/3, ki ga je izdala pred dvema letoma, ko je bila stara 33 let in eno tretjino. »Vendar sem sedaj nekoliko starejša«, je razložila z nasmehom in pojasnila. da je to tudi njen poklon vinilnim albumom, ki so se vrteli s hitrostjo 33 1/3 obratov na minuto. Z novega albuma je zaigrala skladbo Lemon Tree, družbeno kritično pesem, ki opozarja na še vedno prisotno revščino in pomanjkanje v Združenih državah Amerike. Družbena angažiranost je bila vsaj v zgodnjem obdobju bluesa bistvena sestavina, ki se je v veliki meri kasneje razvodenela, ona pa jo vztrajno neguje.
Shemekia Copeland med občinstvom
Foto Jure Matoz
Predstavila nam je pesmi tudi s prve plošče, ki je že bila odmevna, in sicer zavezo bluesu Married To The Blues ter Big Lovin’ Woman, ki jo je posvetila vsem ženskam v občinstvu. Navdušena nad našim vinom, je tudi z zanimivimi zgodbami povezovala pesmi. Čeprav je zelo verna in je z babico rada hodila v cerkev, kjer je vedno bilo veselo, saj so se srečevali veseli ljudje, ki so radi peli hvalnice bogu. Za tiste druge, zlobne vernike, ki pravijo, da ljubijo Boga, v resnici pa sovražijo vse druge, je napisala skladbo Somebody Else's Jesus.
V svoji karieri je nastopila s številnimi znamenitimi glasbeniki. Tako ji je Johnny Winter nekoč dejal, da res ne mara njene skalde Ain't Gonna Be Your Tattoo, ki je kmalu postala njegova najljubša. Vzornici Koko Taylor je posvetila pesem Has Anybody Seem My Man, izvedla med drugim še Never Going Back To Memphis, I Was Born a Penny, Ghetto Child pa je posvetila svojima staršema.
Shemekia Copeland in zasedba so ponudili močan in trden blues rock, ki ga je ona veličastno odpela. En del skladbe Ghetto Child tudi povsem brez mikrofona, ko je zaokrožila tudi med občinstvom. Izjemno komunikativna in topla je navdušila občinstvo in ga spravila na noge, da jo je priklicalo še na dodatek.
Izjemen koncert, ki si ga Shemekia Copeland, hčerke znamenitega blues kitarista in pevca Johnnyja Copelanda, z zasedbo zaslući ponoviti vsaj še v Ljubljani in Mariboru.
Pogovor s Shemekio Copeland po koncertu
Ste si utegnili ogledati svetovno znamenito Postojnsko jamo?
Žal ne. Ko smo prišili, je bila tema, ko bomo šli. bo tema, tako da žal znamenite Postojnske jame ne bomo videli. Veliko potuješ in hkrati včasih tako malo vidiš. Sicer bi bilo bolje, če bi imeli en dan koncert drug dan pa prost, vendar bi se potem turneje strašansko zavlekle.
V začetnem obdobju bluesa je bilo zelo veliko bluesovskih pevk, ki so bile osrednja gonila sila popularizacije te glasbene zvrsti. Potem so pa skorajda v celoti izginile. Kaj se je zgodilo?
Tu mislite obdobje dvajsetih let dvajsetega stoletja, ko so bile številne blues pevke tako zelo popularne in so bili glasbeniki povsem v ozadju. Takrat je bilo treba med občinstvom predvsem zabavati fante. In kaj se je zgodilo? Zgodila se je električna kitara! Ko so jo začeli igrati v bluesovskihi zasedbah, so bile pevke potisnjene v ozadje.
Vendar nismo šle nikamor, še smo tu in tu bomo ostale. (Smeh.) Pojemo in še bomo pele. In lahko preglasimo
Shemekia Copeland je navdušila občinstvo.
Foto Jure matoz
tudi te glasne kitare!
Odraščali ste z bluesom v družini. Niste imeli noben druge možnosti, s čim bi se ukvarjali?
Sprva sicer, ko sem bila majhna punčka, sem želela postati psihiatrinja, kot moja mama. Pri desetih letih pa sem ugotovila, da želim peti blues. Bilo je neizogibno.
Glasbeno kariero ste začeli zalo zgodaj s svojim očetom, ki je bil blues kitarist in pevec. Pred dvema letoma pa ste nastopili v Beli hiši s cvetoberom svetovne blues scene.
Bilo je čudovito. Za nas, ki smo tam nastopili, je bilo to zaradi glasbe. Bilo je čudovito nastopili za našega predsednika in prvo damo. Bil pa je tudi posebna čast nastopiti skupaj s tako izjemnimi glasbeniki, kot so B. B. King , Buddy Guy in Mick Jagger, Jeff Beck, sami veliki glasbeniki. Bilo je res nekaj posebnega.
Imate kar nekaj ljubezenskih pesmi, veliko skladb pa ima družbenokritično vsebino.
Vsekakor. Blues je sprva imel predvsem taka sporočila. Glasbeniki imamo izjemno priložnost, da povemo, kaj čutimo, kaj mislimo in kaj se dogaja. In to tudi počnem. Dotikam se različnih družbenih tem, nasilja v družini, politike, vere. Skušam spregovoriti o vseh stvareh, ki name močno vplivajo.
