Siddharta: Razmazane kitare in besedila kot poezija

Štiri leta ogrevanja je bilo potrebnega od nastanka benda­ do izida prvenca Id (1999). Ta je v mnogočem nakazal, da je slovenski rock pred novo ero. Album je bil namreč dovolj drugačen od vsega, česar je bila Slovenija vajena.

Jasno, Siddharta je nastala v času, ko je z MTV-ja še vedno odmeval tako ameriški (Pearl Jam) kot evropski grunge (Heroes del silencio), Metallica je bila na višku popularnosti in Rammstein so že zažigali s prvimi uspešnicami.

Ti vplivi se, vsaj v takšni meri, dotlej v slovenski glasbi niso pojav­ljali – slovenski rockovski izvajalci so prej praviloma črpali iz starega rocka. Siddharta pa je udarila z modernim zvokom: razmazane kitare, pri katerih mačistične solaže nimajo mesta (raje se umaknejo saksofonu), sofisticirane zgradbe skladb, dramatične klaviature, ki ne oponašajo godal (kot je bila navada v slovenskem popu), pač pa ustvarjajo filmsko vzdušje. Predvsem pa je bil tu vokal. Ki je bolj v funkciji instrumenta kot pripovedovanja besedila. Nekatere je motilo, da ne razumejo čisto dobro, kaj poje, a drugi so se ujeli prav na ta kavelj: besedila, ki se lahko berejo kot poezija, polna zavitih metafor, puščajo vsakomur lastno interpretacijo in ta mističnost se ne izčrpa, ker nikoli ni povsem jasno, »kaj je pesnik hotel povedati«.

Karizma, drža, imidž

A sama glasba je bila le osnova paketa. Tu so bili še odrska karizma, resnobna drža in imidž. Slovenija ni bila vajena črnega laka na moških nohtih. In tisti slavni telesni stražarji so bili mnogim kamen spotike, češ, le kaj se gre Siddharta v tej mali in varni Sloveniji. Toda to je bil bend, ki si je upal tožiti založbo. Bend, ki si je že na začetku upal razkriti neskromne ambicije za prodor v tujino. Drzno.

Začele so se odpirati debate: je to strogi profesionalizem ali zgolj poza? Kazalo je, kot da želi Siddharta v Slovenijo uvesti principe, po katerih deluje scena v tujini. Profesionalizem do konca, tudi v odnosu do medijev. Mnogi mediji so jim občasno zamerili nedostopnost, ker od slovenskih glasbenikov niso bili vajeni besede ne. A hkrati sta glasba in karizma Siddharti odprla pot do tako širokih množic, da so mediji morali sprejeti to igro.

Skupina je kravžljala živce tudi koncertnim organizatorjem – zaradi ekskluzivnostne narave koncertov: namesto tezgarjenja po študentskih žurih in lokalnih veselicah imaš samo po deset samostojnih koncertov na leto; tako lažje vzdržuješ ljudi lačne in zagrete. Razvpitost je kulminirala na največjem glasbenem dogodku v zgodovini Slovenije: nabitem bežigrajskem stadionu septembra 2003. Še noben slovenski bend ni na samostojen koncert privabil toliko (30.000) ljudi!

Ob bok Avsenikom

Zdelo se je, da ima Siddharta vse: spektakularne nastope, prodaja­ plošč je dosegala diamantne številke, albuma Nord (2001) in Rh- (2003) pa sta dala vsaj deset ponarodelih singlov. Vse to je iz Siddharte skovalo fenomen, ki nikogar ni pustil hladnega. Postali so prvi bend po Pankrtih in Laibachu, o katerem so debatirali tudi v akademskih krogih in jo v kontekstu slovenske glasbene zgodovine postavljali ob bok Avsenikom, Laibachu in Buldožerjem.

Ko se je prah polegel, se je Siddharta znašla pred dilemo, običajno pri glasbenikih, ki na nekem območju dosežejo vse, kar se da: varno slediti pričakovanjem množic in igrati po kopitu, na katerega si jih navadil? Ali pa se ne ponavljati in raje iskati lasten razvoj, raziskovati neznano – pa četudi za ceno manjšega pojavljanja v radijskem etru? To je bilo še posebej tvegano v času (pozna 2000.), ko so se komercialne radijske postaje začele usmerjati v ozko profilirano hitov­sko produkcijo. Kaže, da se Sid­dharta temu noče uklanjati. In to sproža nove debate o fenomenu.

Sprožati jih je začela že četrta, sicer zelo solidna plošča Petrolea (2006), ki je imela zvok bolj surov od bombastično sproducirane predhodnice. Z vsako novo ploščo (sledili sta še Saga in VI) Siddharta postaja trša, bolj sofisticirana, na trenutke eksperimentalna. Hkrati­ je kredibilnost vedno utrjevala tudi z iskanjem novih izzivov: maraton, izštekani projekti, glasba za gledališče in film, rock opera, kombinacije s simfoniki, album remiksov ... – z vsem tem nekako vzdržuje ravnotežje s fani, mediji in kritiki.

Odgovor na vprašanje, kje in kaj je Siddharta danes, lahko simbolično poiščemo v projektu »stožiški stadion«, kjer so leta 2011 posneli zadnji album VI: nekateri so sicer stadion videli na pol poln, drugi na pol praznega, ampak, hej – na samostojnem koncertu zbrati 10.000 ljudi (pri ne ravno nizki vstopnini) –, to je še vedno hvale vreden uspeh, ki ga ne doseže vsak slovenski glasbenik, sploh v teh kriznih časih! Če bi šli v Areno, bi ta pokala po šivih!

Siddharta zna danes še vedno napolniti marsikatero prizorišče, končno so začeli prihajati tudi dobri obeti iz tujine (s Poljske). Je bend, ki še vedno verjame v svojo prihodnost, zato mu ni težko vložiti malce več v nov prostor za vaje z improviziranim studiem, ki je njihova zadnja pridobitev.