Siddharta unplugged s Simfoniki RTV v CD

Deset let po nastopu na bežigrajskem stadionu v Ljubljani, ko so drugič skupaj zaigrali vodilna slovenska rock zasedba Siddharta in orkester RTV Slovenija na doslej najbolj množičnem koncertu v zgodovini slovenske popularne glasbe, bodo spet skupaj na odru. V Cankarjevem domu bodo jutri in pojutrišnjem izvedli akustični koncert. Oba večera sta razprodana in skoraj bi pripravili še tretjega, sta nam med drugim povedala člana skupine Siddharta, basist Jani Hace in klaviaturist Tomaž O. Rous.

Že tretjič boste nastopili s simfoniki RTV SLO. Predvidevam, da to še vedno niso rutinski nastopi.

Jani Hace: To niso nikoli rutinski nastopi. Že zaradi našega odnosa do glasbe ne. Niti si ne moremo dopustiti, da bi bila čista rutina. Za nas je vsakič neko novo vznemirjenje, in tako kot napreduje naša skupina, tako napreduje tudi skupno muziciranje z orkestrom, kar se vidi po zad­njih vajah. Ko smo prvič sodelovali, smo prišli z velikimi ušesi – kaj se bo zdaj zgodilo? In bili smo nad vsem zelo navdušeni. Zdaj smo do določenih stvari že lahko kritični.

Po Križankah in veličastnem koncertu na bežigrajskem stadionu bo to najbolj intimen skupni nastop.

Jani Hace: Pravzaprav bo to sploh naš prvi koncert v Cankarjevem domu v Gallusovi dvorani. V Cankarjevem domu smo resno nastopili le v Linhartovi dvorani s predstavo Livingstonov poslednji poljub z Anton Podbevšek Teatrom. Razen nekaj nastopov in intervencij na Viktorjih tam še nismo igrali. S tem koncertom bo za Siddharto padla še zadnja neosvojena trdnjava v Sloveniji. To bo lepa priložnost, saj bomo nastopili s simfoniki ob desetletnici skupnega koncerta na bežigrajskem stadionu, tokrat pač v akustični različici.

Kako skupaj zadihata rock skupina in simfonični orkester? Kdo ima zadnjo besedo, kako bo kaj zvenelo?

Jani Hace: Prvo besedo ima skupina, ki je naredila glasbo in zaradi katere se vse sploh dogaja. Nato pridejo na vrsto aranžerji, ki naredijo neko fuzijo glasbe skupine in simfoničnega orkestra. To ni tako preprosto in samoumevno, kakor morebiti na koncu zveni. Dejansko pa ima končno besedo dirigent, ki je vezni člen med obojimi glasbeniki.

Mi tudi prek dirigenta izražamo svoje želje oziroma poglede na spremembe in izboljšave. Tudi tokrat imamo veliko srečo, tako kot smo jo imeli pred leti z gospodom Davidom de Villiersom. Zdaj je z nami Simon Krečič, ki je dirigent mlajše generacije in je v kreativnem zagonu. Lepo smo se ujeli in mu zaupamo.

Gotovo se ni bilo lahko odločiti, katere pesmi boste izvajali. Po kakšnem ključu ste izbirali?

Jani Hace: Glede na to, da je bilo pred desetimi leti napisanih, zdi se mi, 14 aranžmajev za takratne pesmi skupine Siddharta, smo logično izbrali nekaj teh, kakšno polovico. Če pripravljamo obletnico tistega koncerta, je nekako samoumevno, da se bo odigral del takratnega repertoarja. Drugo pa so novejše pesmi, ali te, ki so nastajale na albumih, ali te, ki so bile izvedene v predstavah. Je pa težko stran metati pesmi ... Ko imaš šest albumov, imaš šest otrok in se je težko odločiti, katerega imaš najraje. Vsak v skupini ima svoje najljubše pesmi, nekaj želja je izrazil tudi orkester. Pripravili smo za dobro uro in pol programa, kaj bomo igrali, pa bo občinstvo izvedelo iz koncertnega lista.

Bomo slišali tudi kakšno novo pesem?

Jani Hace: Bo tudi nova pesem, ki je bila nekako napisana za to prilož­nost.

Tomaž O. Rous: Sicer ni bila napisana za to priložnost, se je pa dobro izšlo. Napisali smo jo v enem od večerov, ko smo gradili studio in smo bili res utrujeni. Betonirali smo, in ker se mora beton določen čas sušiti, smo končali ob osmih zvečer in tako je ostalo še nekaj časa do jutra. In smo naredili novo pesem, ki se imenuje Novi svet (Keaziree). Tako lepo je izpadla, pa smo se po poljski turneji in pripravah na koncert s simfoniki nekega večera odločili, da jo izvedemo. Aranžma zanjo je naredil Milko Lazar, mi smo mu povedali, da mora imeti filmski aranžma.

Postavljate si nove izzive, kot je bilo recimo lansko sodelovanje z Anton Podbevšek Teatrom pri predstavi ČlovekA z bombami.

Tomaž O. Rous: Nas taki projekti ženejo naprej. Umetnosti smo se zapisali z dušo in telesom. Mi pač želimo ustvarjati. Ko nas sorodni umetniki povabijo k sodelovanju in v tem vidimo umetniškega duha, ne podjetniškega, radi sprejmemo, če le imamo čas. Iz našega zornega kota ni to nič posebno velikega.

Jani Hace: Pri Bombah in simfonikih so oni predlagali sodelovanje. Očitno imamo naboj, ki kliče po nečem novem, nestandardnem. Še vedno pa delamo koncerte, kot smo jih vedno, od Orto bara do raznih dvoran in poletnih prizorišč po Sloveniji, kar je še vedno naša glavna dejavnost. Ti izleti pa nas bogatijo, in kot je povedal Tomaž, ženejo naprej.

Kako pa je s pesmimi za morebiten nov album?

Jani Hace: Zdaj smo osredotočeni na koncert s simfoniki, potem pa bomo počasi začeli zbirati nove pesmi. Ali bo to v obliki albuma, v obliki sing­lov ali kakršni koli drugih obliki pojavljanja glasbe, bomo še videli. Ustvarjalni naboj je v skupini močan, vsi imamo nekaj demoposnetkov, ki si jih bomo še zmetali v glavo ... Imamo pa res prvič v življenju odlične razmere za delo. V Mostah smo si, v soseščini prostorov za vaje nekaterih vodilnih ljubljanskih glasbenih skupin, tudi mi uredili prostor za vaje, studio in prostor za druženje. Kadar prideš, je nekdo iz skupine tam. Prej smo imeli zasilen »plac« za vaje, ki smo ga vedno zapustili takoj po vaji.

Kako pa vam je všeč igranje na poletnih festivalih?

Tomaž O. Rous: To se nam je vedno zdelo dobro. Na žalost imajo le redki festivali kontinuiteto in zmorejo enako raven ohraniti ves čas. Tak je recimo Schengenfest, pa mogoče Rock Otočec ...

Jani Hace: Poleg tega je to odlična priložnost za druženje z drugimi glasbenimi skupinami, ne le iz naših krajev, temveč tudi iz tujine. Pa poslušanje njihovih nastopov.

Se mi zdi, da glasbeniki vse manj hodijo na koncerte drugih glasbenikov?

Tomaž O. Rous: Ko si umetnik z utečeno skupino, ki ima redne nastope ... potem so tu še vaje ... Jaz imam redkokateri večer v tednu prost, da bi lahko šel na koncert. In kadar imam prosto, se rad naspim, končno se lahko spočijem. Če pa si nekoga res želim videti, seveda grem.

Jani Hace: To pride z leti. Včasih smo sledili vsemu, kar se je dogajalo. Tako na domači kot tuji sceni. Smo šli skoraj na vsak koncert. Zdaj pa lahko na prste dveh rok naštejem, na koliko koncertih sem bil v enem letu.

Radi bi se prebili na večje tuje festivale, saj nam razen na Exit, Beerfest in še kakšnega na Hrvaškem to še ni uspelo. Bi pa radi nastopili na kakšnem večjem festivalu v Nemčiji ali na Poljskem. Tam lahko nastopiš pred večjim občinstvom, kar je lahko odskočna deska za naprej.

Se da v Sloveniji preživeti od rock'n'rolla, vi lahko živite od svoje glasbe?

Tomaž O. Rous: Saj vidite, da sva živa. (smeh) Človek ne živi samo od kruha, ampak živi tudi od kruha.

Jani Hace: To je naša služba. Vse živ­ljenje smo v službi rock'n'rolla, vse življenje, odkar smo začeli to delati. In dokler bomo, bomo tako živeli. Ko bomo živeli drugače, nas ne bo več.