Tiskane izdaje
Če se je lani nova sezona Kina Šiška začela pompozno in glasno z nastopom reinkarniranega trnovskega raperja Klemna Klemna, je bilo tokrat precej boj subtilno in prefinjeno.
Zagonski večer so začeli ob Kinu Šiška, kjer so na sosednji stavi odprli razstavo črnobelih fotografij z dogodkov minule sezone. Nato pa je v Katedrali sledil nastop dueta Silence, v katerem za izjemne vokalne posege skrbi Boris Benko, za pianistične pasaže Primož Hladnik, oba pa se občasno dotakneta tudi sintesizerja.
Prvič sta namreč v živo predstavila glasbo z novega albuma Musical Accompaniment for the End of the World predstavila avgusta v Kopru, drugič pa sinoči v Ljubljani. Ker nosi album podnaslov Pesmi za dva klavirja, obzirne sintetizatorje in glas, jima je na odru Katedrale na drugem klavirju družbo delal pianist Igor Vičentič.
To ni bil običajen koncert, saj so predstavili nov album v celoti in to so naredili na subtilen in tehten način ter zlahka začarali nabito polno dvorano. Silence sta sicer zelo dejavna, vendar delata predvsem glasbo za gledališče in nekaj manj za film, tako da redko nastopata na običajnih koncertih. Z njuno glasbo obogatena Medeja Tomaža Pandurja je namreč zaključila letošnji poletni ljubljanski festival Festivala Ljubljana.
Glede na to, da sta v Ljubljani nazadnje nastopila pred šestimi leti v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob izidu kompilacije Silence Key, je pevec Boris Benko nagovoril njihove glasbe željno občinstvo, da bo gotovo preteklo manj časa do naslednjega njunega koncerta v Ljubljani.
In res, že čez dva meseca, 27. novembra, se obeta izjemen avtorski večer v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer bodo Silence in Vičentič ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom hrvaškega dirigenta Tomislava Facinija izvedlo še simfonično različico glasbene spremljave ob koncu sveta, ki pa ji bodo dodali še nekaj starejših skladb v simfonični razsežnosti.
Nastop v Kinu Šiška je bil krhek, kajti pajčolanasti nanosi glasbe so kot prozorne meglice padale na ušesa. Če je imel kdorkoli kdaj pripombe na zvok v Katedrali, je bil sinočnji koncert dokaz, da je dvorana zvočno povsem urejena za tiste, ki znajo delati z zvokom.
Silence in Vičentič so pokazali, da je manj zagotovo več in da se iz tišine porodi najboljša glasba. Pesmi nikakor niso strukturirane kot pop pesmi, bolj kot minimalistično srečanje Satija z Mozartovimi nokturni, besedila, ki jih je napisal Benko, pa večino časa bolj šepeta, kot poje s polnim glasom, kot da bi nas želel obvarovati pred močjo svojega glasu. Kljub temu, da je pel zadržano, je zvenel močno, kar je občinstvo prepoznalo in jih kar nekajkrat pozvalo nazaj na oder, kjer so odigrali vse pesmi z albuma do konca in še eno ponovili, za poslastico pa so dodali še zanimivo različico pesmi Fever.
To je bil izjemen večer izjemne glasbe izjemnih izvajalcev za posebno občinstvo. Skupina Silence je gotovo eden naših največjih kulturnih izvoznih potencialov.
Žal pa so na ministrstvu za kulturo in še druge zadeve gluhi in ne vidijo tržne priložnosti za Silence in sorodne umetnike, da bi znali preskrbeti vsaj drobtinico proračunskega denarja za izvoz slovenske kulture. Tako se naš denar raje podarja nesposobnim menedžerjem in bankirjem za zakrivanje njihove lastne nesposobnosti in neuspešnosti. Žal.
K sreči pa Silence živita za glasbo in to želita deliti z nami, kar poznavalci znamo ceniti.
