Tiskane izdaje
Petindvajsetega avgusta letos bo minilo 25 let od smrti Johna Cagea (1912–1992), umetnika, ki je bil spoštovan kot malokateri drugi in je vplival na druge sodobne ustvarjalce na različnih umetnostnih področjih.
Nemška zvezna dežela Saška-Anhalt je na več načinov povezana z Martinom Luthrom, očetom reformacije. Luther je leta 1517 objavil svoje teze v Wittenbergu, mestu v tej zvezni deželi. Letos, ko se spominjamo 500. obletnice reformacije, veliko ljudi obiskuje cerkve v deželi Saška-Anhalt, kjer je deloval Luther.
Manj ljudi zaide v Halberstadt, mesto s približno 40.000 prebivalci na zahodu te zvezne dežele. Večina turistov si tam ogleda znano katedralo. V njej so, vsaj tako pravijo v Halberstadtu, leta 1361 postavili prve velike orgle s sodobno klaviaturo z dvanajstimi notami.
Leta 2000 je minilo 639 let, odkar so prvič igrali na teh orglah (ki niso ohranjene), zato so na nemški konferenci orglarjev leta 1997 predlagali, da bi eno od skladb za orgle Johna Cagea iz leta 1987, imenovano ORGAN˛/ASLSP oziroma As Slow(ly) and Soft(ly) as Possible, začeli izvajati na prehodu iz 20. v 21. stoletje v Halberstadtu – skladba pa bi trajala 639 let! Katedrala v Halberstadtu še vedno deluje in v njej prirejajo maše, zato so za kraj izvedbe Cageove ORGAN˛/ASLSP izbrali zapuščeno obnovljeno cerkev sv. Burcharda v istoimenskem nekdanjem samostanu v Halberstadtu.
Za projekt so v Nemčiji izdelali posebne Cageeve orgle, ki imajo tudi poseben agregat kot rezerven vir energije, če bi zmanjkalo elektrike. ORGAN2/ASLSP so začeli izvajati 5. septembra 2001, vendar je na začetku skladbe pavza, zato so prvi ton skladbe v sv. Burchardu slišali šele čez natančno leto in pol, 5. februarja 2003. Od takrat v cerkvi vsako leto slišijo samo po en ton tega Cageevega dela.
Skladba je sestavljena iz osmih delov. Njen prvi del bo v Halberstadtu trajal do leta 2071. Toni prvega dela skladbe sledijo drug drugemu v različnih presledkih – najkrajši traja dva meseca, najdaljši skoraj sedem let. Prav zdaj je v cerkvi mogoče slišati najdaljši ton prvega dela skladbe: dis', ais, e. Začel se je 5. oktobra 2013. Naslednjo spremembo tonov bo mogoče slišati 5. septembra 2020. Takrat se bo v sv. Burchardu v Halberstadtu spet zbralo veliko radovednežev, ki bodo slišali prehod na ton gis, e'. Tudi sicer mnogi obiskujejo ta koncert. Tudi v letih, ko se toni ne spreminjajo, cerkev sv. Burcharda na leto obišče več kakor 10.000 ljudi.
Praizvedbo skladbe, ki jo je Cage ustvaril leta 1987 in jo poimenoval po nekem stavku iz romana Finnegan's Wake (Finneganovo bdenje) Jamesa Joycea, so izvedli leta 1989 v francoskem mestu Metz. Orglar Gerd Zacher jo je izvajal 29 minut. Takrat je bil John Cage še živ. Umrl je zaradi možganske kapi tri leta zatem, avgusta 1992, tri tedne pred 80. rojstnim dnem.
Johna Cagea danes javnost pozna predvsem po njegovi legendarni skladbi 4' 33''. Praizvedbo so izvedli pred 65 leti, 29. avgusta 1952, v koncertni dvorani Maverick v Woodstocku, mestu, ki je pozneje zaslovelo zaradi tridnevnega festivala rock glasbe leta 1969. Cageevo skladbo 4' 33'' so med drugim navdihnile Bele slike ameriškega likovnega umetnika Roberta Rauschenberga. Cage je slike, izdelane samo iz platna, enakomerno obarvanega z belo barvo, poimenoval letališče, na katerem pristajajo izmenjujoča se svetloba in sence, prašni delci, žuželke in drugi elementi ter tako opozarjajo na subtilne spremembe v okolju.
Zato je tudi Cageeva skladba 4' 33'' sestavljena iz »čiste tišine«, ki traja 4 minute in 33 sekund – lahko pa traja tudi manj ali dlje časa. Toda ker med vsako izvedbo skladbe nastajajo zvoki, pogosto zaradi nestrpnosti nekaterih poslušalcev, skladba 4' 33'' pravzaprav vsakič zveni drugače. Tako kakor so Rauschenbergove Bele slike napovedovale prihajajoči minimalizem, konceptualizem in umetnost, utemeljeno na procesu, tako je bil tudi Cage, in to ne samo s skladbo 4' 33'', ključna oseba umetnosti happeninga, najpomembnejši pobudnik gibanja Fluxus in nove improvizirane glasbe.
Cage je avtor več kakor 250 del in velja za enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja na svetu. Ukvarjal se je tudi s slikarstvom in pisateljevanjem. Proučeval je mikologijo, vedo o gobah. Od leta 1935 do 1945 je bil poročen z umetnico ruskega rodu Xenio Kashevaroff (ki je ni motila Cageeva biseksualnost), vendar je bil njegov najdaljši partner do konca življenja znan plesni umetnik Merce Cunningham.
Cage, ki se je rodil v Los Angelesu, se je že od otroštva zanimal za glasbo in druge umetnosti. Leta 1930 se je pri osemnajstih letih za leto in pol odselil v Pariz, kjer je študiral staro arhitekturo in klavir pri znanih umetnikih ter pisal pesmi. Ko se je vrnil v ZDA, je začel študirati glasbo, najprej v New Yorku, nato v Kaliforniji pri Arnoldu Schönbergu, enem od začetnikov atonalne glasbe, ter na več kolidžih.
Konec tridesetih let prejšnjega stoletja je Cage delal na umetnostnem kolidžu Cornish v Seattlu. Spremljal je dogajanje v evropski avantgardi, zato je leta 1939 na Cornishu organiziral razstavo slik Paula Kleeja, Alekseja von Javlenskega in Vasilija Kandinskega. Tam je spoznal tudi Laszla Moholy-Nagya, prav tako enega od umetniških velikanov in nekdanjega profesorja Bauhausa. Cage je kot predhodnik umetniških popart skupin takrat napisal in izvedel skladbo Living Room Music. A Story, v kateri zvoke ustvarjajo vsakdanji predmeti iz stanovanja.
Moholy-Nagy je Cageu omogočil, da je začel predavati v Chicagu in se nato preselil v New York, kjer je spoznal zakonca Guggenheim. To je bilo med drugo svetovno vojno, ko je New York postal zatočišče mnogim evropskim umetnikom. Cage se je zaradi poznanstva z zakoncema Guggenheim in svojih skladb zbližal s številnimi znanimi glasbenimi in likovnimi umetniki, med katerimi so bili Piet Mondrian, André Breton in Marcel Duchamp ter mnogi drugi.
Tudi v povojnih desetletjih je Cage še naprej skladal in ustvarjal druga dela, predaval študentom, sodeloval s številnimi umetniki in širil področje umetniškega delovanja. Pri svojih stvaritvah je rad uporabljal nove tehnologije, denimo računalniško naključno izbiro not. Tišina, naključnost in avtonomnost dogajanja so ključni elementi njegovega opusa.
Leta 1984 se je Cage v tako imenovanem »Orwellovem letu«, 35 let po izdaji romana 1984 Georgea Orwella, v živo javil po satelitu in sodeloval pri televizijskem projektu Good Morning, Mr. Orwell avtorja Nam June Paika, enega od utemeljitev videoumetnosti. Dve leti zatem so leta 1986 v frankfurtski operi izvedli praizvedbo prvih dveh delov Cageeve eksperimentalne opere Europeras v petih delih. Cage je svojo zadnjo skladbo ONE13 napisal malo pred smrtjo poleti 1992 skupaj z nemškim umetnikom Michaelom Bachom.
Na Cageev koncert v cerkvi sv. Burcharda v Halberstadtu je vedno mogoče priti; naj opozorimo, da bo naslednji ton njegove ORGAN˛/ASLSP zazvenel 5. septembra 2020, za njim pa 5. februarja 2022. Zadnjega bi predvidoma morali slišati do začetka septembra 2640 – če bo civilizacija preživela do takrat. •
