Večglasno petje, podprto z drvečimi bobni in s težkim basom, je bilo res nekaj povsem drugačnega od turbofolka.

Mešanje ljudskega glasbenega izročila s sodobnimi glasbenimi prijemi že nekaj časa ni nič posebnega. Je le še vprašanje taktnosti in sposobnosti, da nekaj zveni umetniško vzdržljivo in prepričljivo in da ni povsem skomercializirano in plehko.

Gotovo so Srbi bili pri tovrstnem združevanju urbanega in ruralnega najbolj uspešni in inovativni, saj so od sebe dali turbofolk, neokusno urbano glasbo za ruralne množice oziroma nespodobno ruralno godbo za novopečene urbaneže. Zato se je srbskim skupinam, ki ljudsko glasbo prepletajo s sodobnejšimi glasbenimi prijemi, gotovo veliko težje uveljaviti, ne da bi jih prehitro zamenjali z glamurozno plehkimi zvezdami Pink TV.

Skupina Vrelo, katere ime pomeni izvir, se je gotovo kdaj znašla 
v situaciji, ko so člani morali razlagati,­ da oni vendarle niso turbofolk. In temu je res treba pritrditi, Vrelo niso turbofolk, so pa gotovo folk na turbo rockovski pogon. Skupina premore kar pet brhkih pevk, in sicer ustanoviteljico Natašo Tomić, ki piše tudi glasbo, aranžmaje in besedila, Marijano Bizumić, Brankico Ivanković, Majo Martić in Ivano Jovanović, pa Stanka Tomića (baskitara, glasba, aranžmaji, besedila) in Zlatka Sakulskega (bobni, tolkala).

Zasedba je nastala leta 1999 
v Rumi in je do leta 2003 predvsem raziskovala in preučevala folklorno gradivo Srbije in drugih slovanskih narodov. Jeseni 2003 so po zamisli basista Stanka Tomića bistveno spremenili glasbeni koncept in način dela, kar jih ločuje od ostalih etno skupin, in sledil je uspeh –
mednarodno priznanje in izid ­prvenca Preko reke (2008).

Z nedavnim nastopom v Cerknem v okviru šestnajstega mednarodnega festivala Keltika je skupina Vrelo prvič gostovala v Sloveniji. Večglasno petje, podprto z drvečimi bobni in s težkim basom, je bilo res nekaj povsem drugačnega od turbofolka. Zasedba je ponudila polnokrvno rockovsko doživetje, pri katerem so pevke ob trdi glasbeni podlagi združevale spontane koreografije z naučenimi.

Nekaj glasbe je bilo tudi posnete vnaprej, če bi premogli še distorizirano kitaro, bi podirali zidove. Stanko Tomić je z baskitaro na trenutke zvenel kot jimihendrixovsko preigravanje legendarnega srbskega basista Dušana Kojića - Koje ter nekoliko drugače z udarjajočimi nižinami basista skupine The Stranglers ­Jean-Jacquesa Burnela. Bobnar Zlatko Sakulski je vse to ritmično povezoval, od klasičnih balkanskih etno ritmov do rockovske in celo drum'n'bassovske ritmike.

Vrelo niso delovali sladkobno in bi ob nekoliko bolj dodelanem scenskem dogajanju lahko postali naslednja velika svetovna atrakcija iz Srbije.