Slavnostno ob svetovnem dnevu Romov

Zvečer bo trojno slavnostni petdeseti koncert v okviru cikla Drama Akustika s skupino Amala z gosti ob 20-letnici delovanja in ob svetovnem dnevu Romov. V tem gledališču so z nedeljskim glasbenim programom začeli 10. novembra 2013 s Festivalom slovenskega šansona 2013. Jutri pa bo nastopila zasedba Amala, ki je nastala na pobudo glasbenika in skladatelja Imerja Traje Brizanija, s katerim smo se pogovorili o nastanku zasedbe in o pomenu romske glasbe.

Kaj vas je spodbudilo, da ste pred 20 leti ustanovili zasedbo Amala?

Želja, da začnem ustvarjati romsko glasbo, se mi je porodila pred leti, ko sem dobil v dar avdio kaseto s posnetki romske glasbe. To je bila neka romska skupine, ki je nastopala po južni Italiji večinoma na porokah. Glas Roma, ki med igranjem spontano pripoveduje zgodbe o romskem življenju, je prebudil v meni željo po pisanju romske glasbe. Takrat sem spoznal, da »on« v meni govori: »Naredi kaj za svoj narod in ga predstavi ljudem tudi z druge plati, kakor ga sicer v medijih ponavadi predstavljajo.«

Ste neke vrste pionir v predstavljanju romske glasbe slovenski in širši javnosti. Ste zadovoljni z opravljenim?

Lahko bi še več naredil. Še veliko je v meni, kar bi lahko povedal. Mislim, da sem s svojimi albumi, mjuzikalom, knjigami in revijami lahko zelo zadovoljen, da uspešno predstavljam romsko zgodovino in sem naredil veliko novega na slovenskih tleh za naš narod.

Osebno ste najraje prepletali romsko glasbeno izročilo z jazzom.

Osebno mi ni blizu tradicionalna romska glasba. Mi je zelo všeč in zato najraje njene vplive povezujem z jazzom. Pri tem velja poudariti, da tukaj nimam v mislih francoski gipsy jazz. Moja smer je povsem drugačna, nova, in sicer romske pesmi preoblečene v jazz fusion funky stil z razkošnimi aranžmaji. Bogato dediščino sem nadgradil s samosvojim pristopom. Svojo glasbeno pot v Sloveniji sem začel kot basist v ansamblih popularne glasbe. Povezujem romsko glasbo in jazz in tako delam avtorsko poetiko, ki označuje moj slog glasbenega zlitja obeh slogov. Ustvarjam nek nov stil sodobne romske glasbe, ki jo izvajajo skupaj romski in jazzovski glasbeniki s spremljavo big banda in simfoničnega orkestra.

Oziroma kot je zapisal skladatelj, aranžer, violinist in pedagog Jani Golob, »gre za edinstveno novo romsko glasbo, ki bi jo lahko, muzikološko gledano imenovali romski simfonični etno jazz ali podobno. Vse te, na videz nezdružljive prvine v glasbi Imerja Brizanija, sicer tudi magistra muzikologije, kljub zlitju ohranjajo svojo identiteto, svoj izraz in v medsebojni sinergiji predstavljajo glasbeni unikum, ki bi ga lahko imenovali kot glasbo Imer Traje Brizanija. Je tudi avtor prvega slovensko romskega muzikal Stekleno jabolko.«

Prihajate iz glasbene družine, prav tako ste ljubezen do glasbe prenesli na svojega sina.

Glasbene korenine se nadaljujejo in prenašajo naprej. Moj oče je glasbeni genij, trobentač, dirigent, aranžer, prvi Rom, ki je delal v takšni smeri. Moj sin je magister violončela pri 23-ih letih. Uspešen violončelist, ki nastopa po celem svetu, trenutno pa študira specializacijo v Nemčiji. Starejši sin je bil super pianist, ampak svojo življenjsko pot nadaljuje kot zelo uspešen strojni inženir, diplomiral je v Ljubljani in je tukaj tudi zaposlen.

V kolikšni meri je glasba danes sploh še del življenjskega obredja, kot je bila svojčas?

Isto danes kot nekoč. Romi dandanes živijo isto kot nekoč.

Zdi se mi, da se je balkanska različica romske glasbe končno nekako uveljavila tudi na evropskih koncertnih odrih. Kako to ocenjujete?

To vprašanje je zelo širokega pomena. Romska glasba na evropskih tleh je razvita, mislim, da najbolj v smeri gipsy jazz francoskega stila in madžarskega stila, s predstavnikom Robyjem Lakatosom, akademsko izobraženim violinistom z Madžarske. Žalostno pa je dejstvo, da še zmeraj prevladujejo poroke in tipična tradicionalna romska glasba, po kateri ljudje posplošujejo vse Rome. S tem pa se ne morem strinjati.

Vsi smo različni in mislim, da bi se potem lahko tudi moja smer romskega jazz fusion funka bolj uveljavila v evropskem prostoru, ker enostavno ljudje še ne sprejemajo takega stila romske glasbe in mislijo, da je romska glasba prava samo, ko se jo igra v gostilnah in na zabavah. Močno se trudim, da bi se dokazal kot skladatelj, inštrumentalist, pedagog, glasbenik, muzikolog na evropskih tleh in predstavil svojo avtorsko glasbo v pravi luči romskega jazz fusiona in funka.

Medtem ko nam je romska glasba blizu, pa nam druge oblike romske kulture nekako še vedno ostajajo neznane.

Veliko je različnih ustvarjalcev tudi na drugih kulturnih področjih. Vendar nekateri zaradi lažjega življenja (brez diskriminacije) prikrivajo lastno identiteto, kar je pozitivno in negativno. Obstaja veliko slikarjev, literatov, tudi v Sloveniji, tudi med igralci, ki so na samem vrhu, pa se niti ne ve, da so romskega porekla. Med nami jih je veliko, tudi na drugih strokovnih področjih, kot so zdravniški in drugi cenjeni poklici.