Slovenski glasbeniki na leto ob 20 milijonov evrov

Trg avtorskih in sorodnih glasbenih pravic v Sloveniji je ocenjen na vrednost štirideset milijonov evrov prihodkov na leto, od tega tri kolektivne ­organizacije – Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorskih in sorodnih pravic Slovenije (Sazas), Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) in Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (Aipa) – poberejo približno polovico.

Področje ureja zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, nad izvajanjem bedi urad za intelektualno lastnino, nihče pa ni povsem zadovoljen.

Med Sazasom ter zavodoma IPF in Aipa vladajo hladni odnosi. Medtem ko je Sazas društvo, ki zbira denar od nadomestila za uporabo avtorskih pravic v pesmih, je IPF zasebni zavod, ki zbira denar od sorodnih pravic, to je izvajalcev posameznih pesmi, zavod Aipa pa denar za avtorje avdiovizualnih del. Slednja sta kadrovsko tesno povezana.

Njun direktor je Gregor Štibernik, ki pravi, da je zavod IPF vse bolj uspešen pri zbiranju nadomestil za uporabo sorodnih pravic na avtorskih delih. Tako so v letih 2004 in 2005 zbrali med 250.000 do 300.000 evrov, zdaj pa poberejo že po štiri milijone evrov na leto. V Sloveniji pobran denar jih po uspešnosti postavi nekako v sredino v Evropski uniji.

S širjenjem novih elektronskih platform se širi tudi obseg pravic in nadomestil za avtorske in sorodne pravice, zato v zavodu IPF pričakujejo rast prihodkov. Sicer pa zavezance delijo v več kategorij. Na eni strani so radiodifuzni mediji, torej RTV Slovenija, Pro plus, Infonet s komercialnimi radijskimi postajami ter nekomercialne radijske postaje, na drugi pa veliko tako imenovanih malih uporabnikov. A najslabši plačniki so hkrati največji uporabniki glasbe.

Štibernik ugotavlja, da če primerjamo poslovanje s tujimi praksami, kjer imajo daljšo tradicijo pobiranja nadomestila za sorodne pravice, »je delež, ki ga pri nas plačujejo radiodifuzne organizacije, zelo majhen«.

Največ glasbe je še vedno na radiu

Radio je še vedno najpomembnejši medij za glasbo, vendar je v Sloveniji plačilna nedisciplina splošna praksa. Zanimivo je tudi, da imamo, glede na število prebivalcev, sorazmerno visok delež komercialnih radijskih postaj.

Predsednik sveta zavoda IPF Boštjan Menart pravi, da so sorodne pravice, kamor sodijo pravice izvajalcev, že štirideset let zaščitene z Rimsko konvencijo, vendar je v Sloveniji problem slabega odnosa do intelektualne lastnine. »Ne poberemo niti štirih odstotkov od prihodka uporabnikov glasbe. IPF se s komercialnimi radii neuspešno pogaja že dve leti. Ko pridemo do realnih tarif, nasprotna stran preprosto odstopi od pogajanj.«

Zavod IPF ščiti sorodne pravice, ki imajo poplačilno pravico, kar pomeni, da jo mora vsak, ki jo uporablja, plačati. Sazas bi lahko prepovedal, po pooblastilu seveda, predvajanje pesmi nekaterih avtorjev, IPF pa ne. Vendar tak bojkot gotovo ni nikomur v interesu. IPF ima interes pravično razdeliti komercialno korist od vsake vsebine, ki se distribuira.

Menart pojasnjuje s prispodobo, da so radijske postaje kot tovarne, ki za surovino plačajo samo dva odstotka od prihodkov, toliko namreč plačujejo komercialne radijske postaje. Po njegovem to ni pravična porazdelitev. Radii z glasbo napolnijo tudi do več kot 80 odstotkov programa. Iztržek od uporabe pravic vseh komercialnih radijskih postaj, ki plačajo IPF, je manj kot sedemdeset tisoč evrov na leto.

Država s koncesijami vsem radijskih postajam podeljuje frekvence, te pa ne spoštujejo zakonov države, pravi Menart, ki meni, da morajo imeti radijske postaje za uporabo radijske frekvence sklenjene pogodbe z vsemi kolektivnimi organizacijami za zaščito avtorskih in sorodnih pravic. Vendar očitno svet za radiodifuzijo pri vpisu v razvid medijev tega ne upošteva. Prav tako nobenemu še niso odvzeli frekvence, če ni več izpolnjeval pogojev.

Država ne ustvarja okolja, v katerem bi avtor lahko korektno uveljav­ljal svoje pravice. Nujna je krepitev zavesti o pomembnosti intelektualne lastnine, pravi Štibernik. IPF od zbranega denarja najprej odšteje stroške za poslovanje – nekaj manj kot milijon evrov za delovanje te kolektivne organizacije. Tu je še nekaj drugih stroškov, kot so takse in odvetniške storitve za izterjavo neplačnikov.

Drugo se razdeli med imetnike pravic, in sicer polovica­ proizvajalcem fonogramov in polovica izvajalcem. Ker je pri eni skladbi v povprečju šest do sedem izvajalcev, se za vsako skladbo denar razdeli mednje. Ključ delitve je število predvajanj na radijskih postajah.

Promocijski sklad IPF deluje

IPF ima tudi promocijski sklad za subvencioniranje projektov. V njem se zbira denar, ki ostaja na računih. To so sredstva, ki so zastarala ali ne vedo, komu jih dodeliti. Pravijo mu no man's money, nikogaršnji denar, pojasnjuje Štibernik. Tu so sicer majhne posamične vsote, če jih je veliko, se lahko nabere kar nekaj denarja. Porazdelijo ga med glasbenike, za različne projekte.

Namen je prek tega sklada vrniti denar nazaj v produkcijo domače glasbe. Veliko se tudi govori o projektu ene položnice, s katero bi vsi uporabniki glasbe plačevali nadomestilo za avtorske pravice. Na IPF se zavzemajo za skupno službo za pobiranje denarja za vse kolektivne organizacije, kar naj bi pomenilo nižje stroške in bolj učinkovito zbiranje, vendar nad tem v Sazasu niso navdušeni.

Aleš Kozina, vodja dokumentacije in reparticije malih pravic pri Sazasu, pravi, da je združenje bilo do pred petimi leti ena najbolj uspešnih kolektivnih organizacij za zaščito avtorskih pravic v srednji in vzhodni Evropi. Kasneje se je zapletlo.

»Realizacija je z leti padala, eden od razlogov je tudi odvzem začasnega dovoljenja za kabelsko retransmisijo. Prihodki iz malih pravic so rasli do leta 2010. Od leta 2012 ni bilo več denarja, ker je bil ustanovljen zavod Aipa.« Stroški delovanja Sazasa so približno 20 odstotkov ali manj, razen v zadnjih dveh letih, ko se niso mogli prilagoditi velikemu izpadu prihodkov, ki je sledil ustanovitvi Aipe.

Eden glavnih očitkov kolektivnim organizacijam je, da niso dovolj agilne pri zbiranju denarja. Na Sazasu pravijo, da v vsaki skupini uporabnikov glasbe nekateri ne plačujejo nadomestila oziroma ne spoštujejo zakona.

Največji problem je, da kolektivne organizacije nimajo vzvoda, prek katerega bi uspešno izterjale nadomestila za uporabo avtorskih del. Država na tem področju ne naredi nič. Edino orodje, ki ga imamo, so tožbe. Te so dolgotrajne in zelo drage.

Najslabši plačniki so tudi pri Sazasu največji; RTV Slovenija, Pro plus in Infonet. Kozina pravi, da je zadeva z RTV Slovenija na sodišču že sedem let. Šele lani je bila izdana prvostopenjska odločba, na katero so se oboji pritožili.

»Problem Pro plusa je, da doslej ni bilo sporazuma. Pred kratkim smo ga podpisali in se bo zadeva uredila tudi za nazaj, kar je bil pogoj ob podpisu sporazuma. Pri komercialnih radijskih postajah je še vedno vse odprto.«

Na RTV Slovenija so nam povedali, da redno vsak mesec izvajajo izplačila kolektivnim organizacijam. »Res pa je, da so z nekaterimi potekle veljavne pogodbe, nove pa še niso sklenjene, saj obstajajo različna stališča o višini sredstev, ki naj bi jih RTV Slovenija plačevala. Kljub temu RTV Slovenija mesečno še naprej nakazuje sredstva v dosedanjih vrednostih. RTV Slovenija je združenju IPF v zadnjih petih letih izplačala 2,7 milijona evrov, združenju Sazas pa 6,2 milijona evrov.«

Nejasnosti glede določanja tarif

Na področju zaščite avtorskih pravic je zakonodaja nenavadno napisana; kadar se uporabnik ne strinja z računom, lahko polaga (poljubno) vsoto denarja bodisi Sazasu bodisi notarju in s tem velja, da je pravica prenesena, kar nekateri izkoriščajo.

Izterjava je dolgotrajna in stvar sodnih postopkov. Za Sazas so vsi uporabniki enaki in vsem pošljejo položnico. Nekaterim občasno sploh ne morejo obračunati stroškov, ker jim ne pošiljajo potrebnih podatkov o uporabi glasbe, kar bi zakonsko morali, da bi jim na tej osnovi lahko poslali položnico.

Zato se na Sazasu sprašujejo, kako in zakaj država dovoljuje tolikšno brezzakonje na področju avtorskih pravic. Vendarle so na Sazasu naredili velik premik, saj so v začetku leta sklenili zgodovinski skupni sporazum za vse izdajatelje televizijskih programov v Sloveniji.

Vedno je največ pripomb na sistem razdeljevanja denarja, ki ga izbere Sazas. Kozina pojasnjuje, da se honorarji, torej nadomestilo za uporabo avtorsko zaščitene glasbe, delijo na osnovi splošnega obračuna.

»To je dokument, ki natančno določi, katere vire imamo, kako jih bomo razdelili po skladih, kako obremenili s stroški in kako se bo na koncu ta denar razdelil. Če neki uporabnik plačuje veliko, bo tudi avtorsko delo, ki ga uporablja, prejelo visoko avtorsko nadomestilo. Uporabniki, ki izplačujejo več denarja, so obdelani bolj natančno, drugi so vzorčeni, da se stroški pravično porazdelijo med avtorji. To je tudi praksa v tujini.«

Delitev denarja traja pet let do zastaralnega roka. Po petih letih običajno ostane neizplačanih približno dva odstotka avtorskih honorarjev. Na računih posameznih avtorjev se zbira denar in ko preseže mejo 15 evrov, se domačim avtorjem izplača. V tujino pa izplačajo vsak cent, kjer druge organizacije naprej delijo denar. Po petih letih se neizplačan denar da v sklad, iz katerega se izplačujejo popravki za napake pri obračunu.

Vendar je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Ursil) Sazasov sklad prepovedal. Kozina pojasnjuje, da je po svetu praksa, da ima vsaka kolektivna organizacija tak sklad za promocijo kulturnih dejavnosti. Nekateri imajo celo socialne sklade, iz katerih avtorjem izplačujejo pokojnine. Nikjer v tujini taki skladi niso prepovedani, razen v Sloveniji. Problematičen je postal šele v zadnjih letih.

Predsednik upravnega odbora Sazasa Matjaž Zupan poudarja, da je ta sklad šele nedavno postal problematičen. »Prej je bil njegov obstoj povsem normalen, po novem pa ga problematizira Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

V Zaspu ni nikjer nedvoumno določeno, da takih skladov ne sme biti. Dostikrat smo financirali projekte, ki bi jih sicer morala država, in to različne glasbene stile, od jazza do klasične glasbe, še najmanj je bilo podprte popularne glasbe. Dajali smo tudi nagrade za različne festivale.«

Promocijski skladi so dovoljeni

V Ursilu trdijo nasprotno. Njegova direktorica Vesna Stanković Juričić pravi, da urad pri nadzorstvenih aktivnostih kolektivnim organizacijam ni prepovedal oblikovanja promocijskih oziroma podobnih skladov. »Na podlagi veljavnega zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Zasp) je del avtorskih honorarjev in nadomestil mogoče odvajati v promocijske oziroma podobne sklade le z izrecnim soglasjem imetnikov avtorskih pravic. Če kolektivna organizacija ne more ugotoviti, kdo je imetnik avtorske pravice na nekem avtorskem delu, ali imetnika ne more najti, njegov avtorski honorar ločeno hrani na svojem računu najmanj pet let.

Urad pri tem poudarja, da mora kolektivna organizacija storiti vse, da opredeli ali najde imetnika pravice, in da bi se, če bi imela kolektivna organizacija na računu veliko nerazdeljenih sredstev iz tega naslova, postavilo vprašanje ustreznega kolektivnega upravljanja pravic in s tem morebitnega kršenja določb Zaspa.«