Sodni dan bo na Kongresnem trgu

»Mogočen začetek s Carmino­ Burano in kraljevski zaključek s Kraljevim orkestrom Concertgebouw iz Amsterdama«, piše v programu letošnjega ljubljanskega festivala, vrhunec pa utegneta mnogim ljubiteljem glasbe povedati dve besedi: Muti. Requiem.

Requiem Giuseppeja Verdija, ki velja za skladateljevo veliko ne­odrsko mojstrovino, bo namreč na Kongresnem trgu dirigiral nihče drug kot maestro Riccardo Muti, po mnenju mnogih največji živeči interpret Verdijeve glasbe, dirigent, ki je o Verdijevem življenju in opusu napisal knjigo Verdi, l'Italiano (v njej postavlja na piedestal italijanske kulture Danteja v književnosti, Michelangela v likovni umetnosti in Verdija, »glasbenika prihodnosti«, v glasbi), predvsem pa dirigent, ki je v zadnjih desetletjih to delo največkrat izvajal.

Prvič se ga je lotil v sedemdesetih letih – izvedel ga je v firenški baziliki, česar, kakor je povedal, ni nikdar pozabil, dirigiral ga je tudi v cerkvi sv. Marka v Milanu, torej tam, kjer je Verdi maja 1874 vodil prvo izvedbo svoje veličastne pogrebne maše. Med slavnimi interpreti Verdijeve 'glasbene katedrale', kakor je Requiem pred leti poimenoval papež Benedikt XVI., so bili med dirigenti Arturo Toscanini, Carlo Maria Giulini, Georg Solti, Claudio Abbado, John Eliot Gardiner, Herbert von Karajan, Zubin Mehta, a Mutijeve interpretacije imajo v očeh poznavalcev posebno težo. Lahko bi se reklo, da poskuša maestro z branjem partiture vrniti Verdija Verdiju: najbolj ga sicer jezijo po njegovih besedah 'pametni' režiserji, ki na primer v Verdijevih operah zmeraj znova odkrivajo svojih pet minut, ukinjajo like in dajejo Verdija izvajati kot Puccinija, kar je po Mutijevem mnenju popolnoma napačno.

»Pogosto smo daleč od tistega, kar si je želel Verdi,« dodaja Muti, »a ni nam treba nič drugega, kot pozorno prebrati partituro, vse je že tam.« To se seveda povsem ujema s tistim, kar si je želel Verdi: »Čisto zadovoljen bi bil, če bi izvajalci preprosto in natančno naredili le tisto, kar je skladatelj zapisal. Težava je, da se zapisanega ne držijo. Pevcem ali dirigentom odrekam to vrsto 'kreativnosti'.«

Dolga pavza

Kaj vidi Muti v Verdijevem Requiemu?­ »Govori o človekovi naravi, a ne moralizira kot Beethoven, govori o naših dobrih in slabih plateh, zmeraj poskuša izraziti naša čustva. Ključ do razumevanja Requiema je na koncu zadnjega stavka Reši me, Gospod, večne smrti (Libera me): tam je v partituri zapisano lunga ­pausa, dolga pavza. Slišimo tožbo 'Nemočen sem, Gospod, prosim, pomagaj mi' – in kakšen je božji odgovor? Bum!, besneči Dan jeze (Dies irae, ki prinaša fortissime pihalcev, kakršnih ne slišimo vsak dan – op. avt.). Nič usmiljenja? Ali pa je bil Verdi morda prepričan, da ni ničesar, kar bi dajalo upanje. Molto complicato. To je zagata sodobnega človeka. Tista lunga pausa je del glasbe, je vakuum intenzivnosti – a večina dirigentov je nepotrpežljivih, radi mahajo z rokami, ignorirajo pavzo in gredo naprej.«

Verdi, razlaga Muti, je bil katoličan v izrazito širokem smislu, a tudi če v njem vidimo agnostika (za nekatere je dokaz za to dejstvo, da je iz maše za umrle izpustil stavek Gloria, drugi se sklicujejo na izjavo, ki jo je zapisal v nekem pismu, da je namreč 'malo ateist'), tu nagovarja Boga, a na poseben način, češ, Ustvaril si me, zato me tudi odreši. Četudi je Verdi morda dvomil o posmrtnem življenju, je vedel, da so odgovori na taka vprašanja tisto, kar duša potrebuje. V tem smislu nas njegov Requiem pelje na potovanje globoko v dušo.

Ploskanje je bilo v katedrali prepovedano

Nastanek Verdijevega Requiema je manj običajen: po smrti Gioacchina Rossinija je Verdi predlagal nekaterim kolegom skladateljem skupinski rekviem v njegov spomin. Sam je napisal zadnji stavek, Libera me, premiera dela Messa per Rossini, načrtovana ob prvi obletnici Rossinijeve smrti, je odpadla, delo je padlo v pozabo. Ko je leta 1873 umrl humanist in pomembna osebnost italijanskega združitvenega gibanja Alessandro Manzoni, ki ga je Verdi izjemno cenil, se je takoj lotil dela, izbrskal Libera me, se odpravil v Pariz in tam napisal mašo v celoti (prvo različico zadnjega speva je delno spremenil).

Izvedba v milanski katedrali je bila svojevrstna: skladatelj je najprej moral prepričati nadškofa, da ženski del zbora sploh lahko nastopi v cerkvi (pevke so nastopile zakrite s pajčolani), tudi ploskanje je bilo v katedrali prepovedano. Pravi odziv občinstva je Verdi tako doživel nekaj dni kasneje, ko so Requiem izvedli v prepolni Scali in ga je pospremil vulkanski aplavz.