Spust po toboganu na vigred

Trio Ride the Slide pozavnista Maria Vavtija na svojem avtorskem prvencu kaže igrivo plat jazza.

sob, 29.12.2012, 12:00

Vstani in se spusti po toboganu (Get Up - Ride the Slide) vabi trio koroškega Slovenca Maria Vavtija, ki na svojem avtorskem prvencu kaže igrivo plat jazza. Pozavnist, ki že skoraj desetletje živi na Dunaju, je k sodelovanju povabil svoja stara znanca basista Stefana Thalerja in bobnarja Harryja Tanschka.

»Si to, kar pihaš« je v prostem prevodu iz angleščine »you blows who you is« rekel Louis Armstrong. In Mario Vavti je bržkone prišel do enakega spoznanja, ko je kot dijak slovenske gimnazije v Celovcu še igral bobne. Prav omenjeni gospod ga je namreč navdušil nad jazzom in nad trobili, tako Vavti ni obsedel za bobni, pač pa je v roke prijel pozavno.

Želja po glasbenem znanju ga je iz Celovca vodila na Nizozemsko in nato še na graški glasbeni konservatorij. Tam je spoznal zase idealno ritem sekcijo, v podobi dveh na šoli splošno priljubljenih glasbenikov - bobnarja Andjelka Stuparja in basista Milana Nikolića. Trio je zanj odlej zasedba, v kateri se počuti najbolj domače, čeprav je sodeloval tudi v večjih skupinah, kot so Fool Cool Jazz Orchestra z Izidorjem Leitingerjem, graškim Jazz Big Bandom, Jairo Morales y Ensamble, nazadnje pa smo ga slišali tudi v trinajstčlanski trobilno-pihalni zasedbi Žiga Murko 13 na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Ko se je iz Gradca preselil na Dunaj, je takoj sestavil nov trio z novim bobnarjem Dušanom Novakovom in v spomin na to obdobje na svoj prvi avtorski album uvrstil skladbo Dule's Waltz, posvečeno njemu. Svoje kompozicije je kot lider zdaj že tretjega tria na plošči Ride the Slide posnel s starima znancema iz šolskih klopi, basistom Stefanom Thalerjem in bobnarjem Harryjem Tanschkom. Pred tremi leti jih je združilo glasbeno raziskovanje, ki se je vse bolj nagibalo tudi v elektronske vode. Ta pozitivni, igrivi, raziskovalni duh, ki ga konec koncev implicira že naslov Ride the Slide (spusti se po toboganu), je prisoten prav v vseh devetih skladbah na albumu. Tako v kompozicijah, kot v temah. Trio se je med snemanjem plošče nedvomno nadvse zabaval.

Razigrani naslovni skladbi Get Up s temo, ki gre hitro v uho, sicer takoj sledi efektirani uvod v umirjeno Lalala, v očitnem nasprotju s svojim naslovom. Osebno zgodbo nosi skladba This Is Not A Love Song, v kateri je avtor svoje samozanikanje končanega ljubezenskega razmerja, prelil v balado in njeno resnobnost zmehčal s skoraj norčavimi efekti, proti koncu pa razpadlo zvezo ponazoril z razkrojem kompozicije. V drum'n'bass slogu se improvizirane melodije vijejo čez divji desetčetrtinski ritem v skladbi 10. Elektronski efekti, ki še poudarijo širok izrazni razpon pozavne, so premišljeno dozirani in zato zgolj razgibajo akustični zvok zasedbe ter mu nekje dodajo nadrealistično dimenzijo ali pa skladbe humorno obarvajo, kot recimo v Troublebubble. Igriva nagajivost ima na albumu seveda zadnjo besedo, ki preseneti tudi po izteku te zadnje skladbe.

Mario Vavti, ki trenutno na Dunaju sklada glasbo za gledališke predstave in piše aranžmaje za različne zasedbe, se namerava s svojim triom na turnejo podati »na vigred«, kot pravi koroški Slovenec. Tako se bodo po njihovem toboganu spuščali po Avstriji, Nemčiji, na Češkem in predvidoma tudi pri nas.

Prijavi sovražni govor