Tiskane izdaje
Telefonski pogovor med ministrom za kulturo in direktorjem Slovenske filharmonije (SF) ostaja zagoneten, saj si ga obe strani v SF različno razlagata. »Ministrov kompromis je orkester sprejel,« je dejala Marina Kopše, direktor pa vztraja: »Pogovor je potekal o razpisu, kdaj bi ga objavili, in ne o mojem odstopu.«
Ali stavka v SF še traja? Formalisti bi pripomnili, da vsekakor ne, javnost pa si lahko sama izračuna, da sta opozorilna stavka 5. decembra lani v času večerne vaje in stavka 1. januarja v času generalke in novoletnega koncerta skupaj trajali sedem ur.
Problemi, ki so »krivi« za teh sedem ur tišine, vmes nikakor niso izginili: minister za kulturo Tone Peršak je v pogovoru za Delo razložil, da od direktorja SF v telefonskem pogovoru ni zahteval odstopa, ampak mu je le predlagal kompromis, s katerim bi pod njegovo taktirko vsi vpleteni našli pot do blagoglasnega sklepnega akorda letošnje sezone. Ta kompromis bi očitno moral biti razpis za novega direktorja. O dirigentu Urošu Lajovcu zdaj ne govori nihče.
Za 5. koncert oranžnega abonmaja sredi februarja je napovedan dirigent Marcelo Lehninger, za 5. koncert modrega abonmaja na začetku marca dirigent Cristian Măcelaru, maestro Lajovic je v programu koncertov zapisan za 6. koncert modrega abonmaja 30. in 31. marca. Svet zavoda je vmes ugotovil, da obstaja dvom o zakonitosti stavke in upravičenosti blatenja ugleda maestra Lajovca, in presodil, da je ravnanje stavkajočih neodgovorno do lastne ustanove in širše kulturne javnosti.
Na podlagi doslejšnjih prerekanj je smiselno pričakovati, da bo stavkovni odbor zavrnil takšna stališča. Da bi si laična javnost laže ustvarila preglednejšo sliko o trenutni disharmoniji v filharmoniji, smo stavkovnemu odboru SF in direktorju Damjanu Damjanoviču postavili štiri enaka vprašanja. Dobili pa – kajpak – različne odgovore.
Zakaj stavka, kaj je bilo ovira, da se o zahtevah niste mogli dogovoriti?
Damjanovič: To je vprašanje za stavkajoče, saj so kritike in zahteve zaposlenih v nasprotju s standardi in upravičenostjo stavke. Govorimo namreč o željah članov orkestra po tako imenovanem prevzemu vodenja in nadzora samih nad sabo.
O vseh teh željah ali zahtevah orkestra je tekla beseda že nekaj let, še pred mojim prihodom v filharmonijo, dirigent Marko Letonja je v svojem poročilu leta 2002 zapisal, da so ob njegovem odhodu rešili problem umetniškega vodenja v sodelovanju s predstavništvom orkestra na ta način, da bo orkester odločal o izbiri svojega umetniškega vodje. Stvari so se spremenile z novimi ureditvami ustanovitvenih aktov istega leta. Iz moje pisne in ustne komunikacije je ves čas razvidno, da sem človek kompromisov in ne principov, kar ne bi mogel trditi za nasprotno stran.
Stavkovni odbor SF: Neposreden povod za stavko so bili konflikti z dirigentom Urošem Lajovcem, ki so kulminirali na vaji orkestra 19. oktobra lani. V naslednjih dneh je orkester izglasoval nezaupnico dirigentu (s 83-odstotno podporo), na kar se je od treh organov zavoda odzval le strokovni svet, ki je predlagal prekinitev sodelovanja z dirigentom.
Zaradi neodzivnosti vodstva in članov sveta zavoda je orkester sklenil, da bo glasoval o opozorilni stavki, in stavko z glavno stavkovno zahtevo po prekinitvi sodelovanja z dirigentom s 83-odstotno podporo izglasoval. Stavko je izvedel 5. decembra lani, zaradi nadaljnje neodzivnosti vodstva pa je napovedal novo stavko za 1. januar.
Takrat je orkester razširil stavkovne zahteve na odstop direktorja in člane sveta, zahteval je tudi več predstavnikov zaposlenih v svetu zavoda in opredelitev pristojnosti orkestra pri izbiri dirigenta. V okviru mediacij in izrednih sej sveta zavoda je direktor obljubil, da bo opravil pogovore z dirigentom in mu predlagal prekinitev sodelovanja.
23. decembra je orkester izglasoval minimalne pogoje za izvedbo novoletnega koncerta, odgovor pa prejel v obliki pisma članom orkestra, da bo dirigent prekinil sodelovanje, če bo orkester izvedel novoletni koncert pod njegovo taktirko.
Člani stavkovnega odbora smo vložili veliko truda v to, da smo prepričali člane orkestra, da sprejmejo ponudbo, toda ko smo v imenu orkestra zahtevali pisno prekinitev sodelovanja med dirigentom in Slovensko filharmonijo ter podpis stavkovnega sporazuma o začasni prekinitvi stavke, smo namesto odgovora prejeli ultimativno pismo odvetniške pisarne, da najpozneje do 14. ure tega dne sporočimo, ali bomo koncert izvedli ali ne. Vodstvo je požrlo vse obljube in nas po dveh mesecih agonije praktično stisnilo v kot, zato je orkester soglasno zavrnil izvedbo koncerta.
Kakšen bi bil v zdajšnjem položaju kompromisni predlog, ki bi omogočil pomiritev?
Damjanovič: Za normalizacijo odnosov bi se morali najprej vprašati, kakšna je ureditev v našem krovnem sistemu. Kdo je naš lastnik, kdo piše naše zakone in pravila, in predvsem vse to spoštovati. Če bi spoštovali sistem, ki ga imamo, in bi vsak spoštoval, kar je v njegovi pristojnosti, vsega tega ne bi bilo. Vsak bi vendar moral opravljati svoje delo, za katero je plačan.
Če sedanji sistem ne bo obstal, se bo delovanje spremenilo tudi v drugih zavodih. Morda bodo prišli še bolj čudni časi. Danes te linčajo kot direktorja, če ne delaš za lastno popularnost, če nimaš rezultatov in spoštuješ zakonodajo, kot dirigenta pa, če si strog in zahtevaš 'pravi ton ob pravem času'.
Stavkovni odbor SF: Glede na stavkovne zahteve pričakujemo konkreten, ne zgolj načelnega predloga.
Kakšni so bili razlogi za prekinitev sodelovanja s prejšnjimi tremi dirigenti orkestra – Georgeem Pehlivanianom, Emmanuelom Villaumom in Keri-Lynn Wilson?
Damjanovič: Odgovor je enoten in ne preseneča: Nihče ni bil dovolj dober. George Pehlivanian je bil zelo zahteven in je na svoj način zahteval, da v orkestru dajejo od sebe maksimum. Še danes veliko abonentov pove, da je prebudil orkester. O Emmanuelu Villaumu so rekli, da je prijazen, vendar da je preveč operni dirigent in ni primeren za simfonično literaturo. O Keri-Lynn Wilson pa, da preprosto ni dovolj dobra zanje, da potrebujejo nekoga, ki jih bo motiviral.
Stavkovni odbor SF: Pehlivanian je bil prvi in edini šef dirigent, ki je bil nastavljen s soglasjem orkestra. Z njim smo imeli uspešne koncerte doma in na tujem ter nekaj uspešnih turnej. Direktor mu je predvsem v drugem delu mandata dovolil preveč svobode, pri določenih dirigentovih obračunih z glasbeniki ga je celo spodbujal.
Če bi takrat Damjanovič kot pravi direktor poskrbel za sprotno reševanje napetosti med dirigentom in orkestrom, se zgodba ne bi končala, kot se je. Pod njegovim vodstvom je orkester napredoval in dosegel višji nivo skupne igre, za kar smo mu še danes hvaležni. Sicer je pa Pehlivanian po razhodu še nekajkrat uspešno dirigiral našemu orkestru.
Emmanuel Villaume je prišel za šefa dirigenta po posredovanju takratne direktorjeve žene Sabine Cvilak, ki je kot pevka sodelovala z njim. Pred tem orkestru ni niti enkrat dirigiral. Hvaležni smo mu za organizacijo evropske turneje z Ano Netrebko, žal pa koncerti v domačem abonmaju s simfoničnim repertoarjem niso bili tako uspešni.
Povezanost med dirigentom in orkestrom ni bila prava, čeprav so bili odnosi in komunikacija korektni. Zato mu je pri glasovanju ob koncu mandata padla podpora orkestra. Po koncu mandata je sam zapustil filharmonijo. Maestro Villaume je naredil zelo veliko za filharmonijo, se je pa tudi pritožil nad težavami pri komuniciranju z direktorjem Damjanovičem. Orkester upa, da se bo še kdaj vrnil kot gostujoči dirigent.
Keri-Lynn Wilson je direktor Damjanovič nastavil kot šefinjo dirigentko brez vednosti in soglasja orkestra na podlagi pozitivnih ocen orkestra na glasovanjih po dveh koncertih. Kritike njenih koncertov so bile slabe, pričakovanih turnej ni bilo. Ker ni bilo pričakovanega nivoja na koncertih, je Keri-Lynn Wilson zapustila hišo predčasno. Kolikor vemo, je bila pogodba prekinjena brez finančnih posledic.
Soudeležba orkestra pri izbiri šefa dirigenta se nam zdi zelo pomembna, ker bi v prihodnosti tako pomembne kulturne ustanove za Slovenijo, kot je Slovenska filharmonija, lahko privedla do zbliževanja skupnih ciljev zaposlenih in vodstva. Nočemo samoupravljati, ampak sodelovati pri iskanju najboljše poti.
Kolikokrat je orkester pred opozorilno stavko izpostavil probleme, ki so pripeljali do zdajšnjega stanja?
Damjanovič: Ne govorimo o problemih, temveč o orkestru, ki si želi ureditev po svojih prepričanjih. Edini realen problem, s katerim se soočamo, je, da smo vsi v lasti Republike Slovenije in ne katere druge evropske ali druge države.
Stavkovni odbor SF: Na probleme opozarjamo vsaj od leta 2012, ko smo dr. Žigu Turku, takratnemu ministru za kulturo, poslali dopis Prikaz nezavidljivega stanja v Slovenski filharmoniji. To je bil seveda račun brez krčmarja, kajti Damjanovič je v spremenjenih političnih razmerah prestopil iz SD v SDS in minister nam na dopis sploh ni odgovoril.
Leto pozneje smo se ponovno obrnili na ministra, tokrat dr. Uroša Grilca, ki nas je sprejel. Verjeli smo, da razume naš položaj, predlagal je namreč, da se v svet zavoda imenujejo kompetentni ljudje. Na ministrovo pobudo smo kasneje predlagali nekaj nesporno velikih avtoritet s tega področja. Bili pa smo zelo razočarani, ko smo čez dva meseca izvedeli za novo sestavo, ki je naše predloge v celoti zaobšla.
Julija lani nas je sprejel sedanji minister Tone Peršak. Zelo zavzeto nas je poslušal, imeli smo upanje, a tudi tokrat ni bilo odziva. V vsem tem času smo prek našega predstavnika seznanjali svet zavoda, ki pa je naše predloge zavračal. Kaplja čez rob je bila neodzivnost članov sveta ob konfliktu orkestra z Lajovcem. Svet se je odzval šele ob napovedi opozorilne stavke.
