Steven Seagal precej skromen v Cvetličarni

Steven Seagal, svetovno prepoznavna zvezda akcijskih filmov, je v ljubljansko Cvetličarno sinoči pritegnil veliko občinstva. Je tudi mojster aikida in glasbenik. Občinstvo je prišlo večinoma iz radovednosti, kako je Seagal kos igranju kitare, ki jo igra od svojega trinajstega leta.

Ko se je Steven Seagal odločil za lastno produkcijo svojih akcijskih filmov, je za mnoge od njih prispeval tudi glasbo. Taka, bolj filmsko obarvana, je izšla na njegovem prvem albumu Songs From The Crystal Cave (2005), leto kasneje pa je sledil precej bolj bluesovki album Mojo Priest, ki je izdelek na precej višji ravni in so ga pohvalili tudi kritiki.

Na evropski turneji ga spremlja številna zasedba Thunderbox, v kateri igrajo kitarist Big Bill Morganfield, sin znamenitega blues kitarista Muddyja Watersa, kitarist Redd Volkaert, baskitarist Ernest Tibbs, klaviaturist in saksofonist Marty Grebb, bobnar Tom Hambridge, violinist Shad Cobb in kar tri spremljevalne pevke.

Napeto pričakovanje znanega obraza s filmskih platen in televizijskega ekrana se je sprostilo z njegovim dokončnim prihodom na oder Cvetličarne, kjer je občinstvo sprva ogrevala njegova spremljevalna zasedba. Ko je stopil na oder, je kar nekaj ženskih glasov dahnilo krik navdušenja − I love you (Ljubim te). Očitno navajen takih izpadov se je skoraj nasmehnil in začel igrati svojo različico bluesa, ki precej temelji na louisianški različici bluesa, ki mu je zelo blizu.

Prvi dve pesmi ni bilo slišati njegovega vokala, nato pa se je zvok vendarle izboljšal, vendar pa je njegov glas ostal skromen. Številna zasedba je proizvedla zavidanja močan zvok, vendar je treba priznati, da sta za res zanimiv kitarski del pesmi bolj skrbela dodatna kitarista kot pa zvezdnik svetovnega slovesa. Kitarista Redd Volkaert in Big Bill Morganfield sta preigravala blues forme zaneslijvo, zadnji je pogosto predstavil izvrstno slide tehniko in občasno odpel dele pesmi. Gotovo je sin znamenitega blues kitarista Muddyja Watersa glasbeno veliko bolj atraktivna pojava, katere samostojni koncert bi gotovo bil v velik užitek ljubiteljem bluesa.

Tako pa je Steven Seagal predstavil svojo skromno glasbeno ponudbo in je celo vztrajal na tem, da je preigraval le svoje pesmi, čeprav je na svojem drugem albumu Mojo Priest postregel z nekaj zanimivimi različicami bluesovksih standardov (Hoochie Koochie Man, Dust My Broom, Red Rooster). Mogoče bi pa kakšna vendarle še bolj dvignila razpoloženje in potešila zvočno lakoto nekoliko zahtevnejšega dela občinstva.

Steven Seagal se je na odru izkazal za skromnega šovmena, kitaristično pa je daleč od kakšnega virtuoza. Vse to bi se seveda dalo zapolniti z morebitnimi bolj strastnimi izvedbami, šarmom in nekaj scenskega performansa. In ko se je občinstvo po 45 minutah komajda ogrelo, je Seagal že izginil z odra.

Nato se ja vendarle še vrnil na oder za eno skladbo in − konec.

Občinstvo je bilo nekoliko zmedeno, kajti mnogi so se spraševali Ali je to to vse? Drugi pa so si odgovarjali − Povsem dovolj.

Mogoče je Steven Seagal največji zvezdnik v svoji skupini, nikakor pa ni največji glasbenik.