Štiri desetletja Slovenije pod Pankrti

Kar štiri desetletja so minila, odkar je v telovadnici gimnazije Moste v Ljubljani zaropotal punk. Tam so imeli Pankrti »prvi punk koncert v Jugoslaviji«. Glasbeno socialno gibanje je v slovenski in takrat še jugoslovanski družbi sproščalo nove prostore svobode in bilo pomemben gradnik poti v samostojno Slovenijo.

Pankrti so poskrbeli za zvočno kuliso teh sprememb. Zvečer bodo v ljubljanski dvorani Stožice nastopili ob 40-letnici delovanja z gostom Glenom Matlockom, basistom skupine Sex Pistols. Kako je bilo na začetku, nam je zaupal pevec Peter Lovšin, ki je takrat bil še Perči Gnus.

Se morda spomnite, kaj ste poslušali pred punkom?

Imel sem srečo, da sta moj oče in oče od prvega soseda, ki je bil tudi prvi basist Pankrtov, hodila službeno v tujino in smo že sredi 60. let imeli doma album Aftermath skupine Rolling Stones in Kinkse – Well Respected Kinks. Sicer pa smo doma imeli tudi Mikisa Theodorakisa in album z glasbo iz filma Grk Zorba pa Toma Jonesa, kar je poslušal oče in je bila kar dobra glasba, ter seveda Louisa Armstronga. Najbolj pa so me zadeli Roling Stonesi in delno tudi Beatli, Kinksi in Troggsi. Pozneje so prišli še Donovan in Bob Dylan. Od jugoslovanskih skupin pa so bili prvi, ki se jih spomnim, Grupa 220. To sem poslušal, ko sem bil star deset, dvanajst let. Pozneje pa še Sedem svetlobnih let, Time in Smak.

Veliko sem poslušal tudi radio Luksemburg. Kot pionir sem tekmoval v smučanju in so bili tam tudi mladinci, na katere sem naredil vtis, ko sem, recimo, povedal, da sem premierno slišal Stonese na radiu Luksemburg in njihovo Honky Tonk Woman. Tam sem slišal tudi za smrt Briana Jonesa. Stik s svetovnim glasbenim dogajanjem so bile te očetove plošče ter poslušanje radia Luksemburg.

Kdo je na vas naredil resen vtis?

To je bila domača skupina Bumerang, ki je na začetku 70. let prejšnjega stoletja nastopil kot predskupina zasedbi Status Quo na koncertu v Ljubljani. Prva postava Faraonov je zelo dobro nažigala, izjemna je bila skupina Oko s kitaristom Pavletom Kavcem. Ko sem začel hoditi v gimnazijo, me je zelo začel zanimati blues, predvsem John Lee Hooker, Muddy Waters in podobni.

Po tretjem letniku gimnazije sem prvič potoval z Interrailom po Evropi in skoraj ves denar smo zapravili za plošče in koncerte, še piva si nismo privoščili. Štirje fantje smo se z vlakom odpeljali na vrh Finske in Norveške ter v Amsterdam preverit hipijevsko sceno. Ogledali smo si koncert Fairport Convention, takrat smo na koncertu tudi prvič videli ženske zgoraj brez. Šli smo še na koncerte Kinksov, Canned Heat in Sly And The Family Stone. Ogledali smo si dokumentarec o Jimiju Hendrixu in kupovali plošče starega bluesa. Doma imam kar nekaj takih redkosti od Blind Lemon Jeffersona do Bukka Whita.

Nekdanje dekle me je še opozorilo na Roxy Music, ki so se mi zdeli preveč pop, a sem pozneje ugotovil, da so zelo dobri. To je bilo leta 1975, nato sem poslušal še Davida Bowieja, Lou Reeda in The Velvet Undergound pa sem odkrival za nazaj. Da o zgagi, ki jo je naša združba naredila na koncertih Johna Mayalla in Tine Turner, sploh ne govorim. V mali dvorani Hale Tivoli, ko so bili tudi v parterju stoli, smo pod odrom noreli in plesali.

In kdaj ste prvič slišali za punk glasbo?

Za punkse sem prvič slišal skupaj z Gregorjem Tomcem, s katerim sva skupaj hodila na fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. V angleških glasbenih revijah so se norčevali, da je to še ena bedna rockovska poza ljudi, ki ne znajo igrati, da je to le trušč in hrup treh akordov na kitari.

Tako zagnano so temu nasprotovali, da bi tudi mi radi počeli nekaj takega. O punku smo torej najprej brali, nato je šel Grega v London raziskovat, kaj se dogaja, in je domov prinesel plošče s punkom. Jaz pa sem ta čas zbral skupino in najprej smo igrali bolj mojo avtorsko glasbo in priredbe.

In kakšne zaklade je prinesel iz Londona?

Vem, da je prinesel kompilacijo, na kateri so bili Patti Smith, Dead Boys, Undertones in podobni, prvenec skupine The Clash in dva singla od Sex Pistolsev.

Prva postava je zdržala dva meseca in imela le tri koncerte.

Na kitari sta bila Mitja Prijatelj in Bogo Pretnar, Slavc Colnarič je bil na bobnih, moj sosed Jure Kraševec je bil na basovski kitari, Boris Kramberger, naš poznejši basist, pa je bil naš prednastopajoči na akustični kitari na prvem koncertu v telovadnici gimnazije Moste.

Bili smo prepričani, da je koncert v tej telovadnici naš edini koncert. Tako smo tudi načrtovali, misleč, saj nas bodo tako ali tako prepovedali. In smo rekli, naredimo provokacijo. Potem pa so sledila vabila za koncerte, Jure se je po tretjem koncertu poslovil in na baskitari ga je zamenjal Bore, Bogo pa se je nato obotavljal in namesto njega se nam pridružil Dušan Žiberna Dule na kitari. To je bila postava, ki je posnela Dolgcajt.

Po prvem albumu se je Mitja Prijatelj, ki je napisal kar nekaj naših pesmi, recimo glasbo za Lublana je bulana, odločil, da ima študij gradbeništva prednost. Za nas, ki smo bili družboslovci, je bilo lažje, drugi pa so imeli vaje in podobno. Nato se je Bogo vrnil, Dule je odšel po tretjem albumu, ko mu je počil film ter je želel narediti svoj studio in se ukvarjati s snemanjem. Za zadnja dva albuma se nam je pridružil kitarist Marc Kavaš.

In vaje ste imeli nekje blizu kina Triglav.

Pod glasbeno šolo Moste. Imeli so super klet, iz katere pa smo, potem ko se je izvedelo, kaj smo, vseeno morali oditi. Odšli smo na vas v Slape na eno kmetijo, kjer smo očitno bili preglasni, nato smo vadili tudi v kapelici ob gradu Kodeljevo. Končno smo s pomočjo Mira Bevca iz studia Akademik dobili prostor na Poljanski, kjer smo posneli prve štiri albume. Ropotali smo v bližnji kleti poleg studia ter teološke fakultete. Tu smo bili več let. Naš sosed je bila skupina Hazard.

Kako pa se je sploh zgodil nastop na gimnaziji Moste?

Naš prvi ešalon navdušencev je imel okoli 30 fenov. Oni so tudi uredili vse za nastop na gimnaziji Moste. Mi smo tako imeli pravi koncert z vstopnino in dvajset na roko narejenih plakatov, na katerih je pisalo: Prvi punk koncert v Jugoslaviji! Pankrti.

Mislim, da smo prodali 370 vstopnic. Telovadnica je bila nabito polna. Ni bilo nobenega miličnika, ne redarjev, le en besen hišnik ter ena uradna oseba, saj nihče ni vedel, kaj je punk in da bo pritegnil toliko občinstva. Po našem koncertu tam nikoli več ni bilo nobenega koncerta!

Kako pa so starši sprejeli to, da je njihov sin postal punker?

Prvo kitaro mi je kupil oče, ko sem bil star trinajst let. Moj oče je odlično pel Armstrongove pesmi in glasba mu je bila blizu. Vso to zadevo okoli skupine smo delali napol v ilegali, saj staršem nismo preveč razlagali o tem. Takratna smo bili mladi bolj samostojni, doma recimo še povedali nismo, kdaj imamo izpite. Bil je neki dogovor, da dokler študij poteka v redu, so mi to glasbeno neumnost dopustili. Sicer pa sva se z očetom super razumela, skupaj sva hodila na tekme. Oče pa mi je povedal, ko je slišal pesmi Julita in Ukradeni spomini, da je to končno res dobra glasba.

Ste kdaj imeli težave s policijo?

V nekem obdobju, ne spomnim se, ali je to bilo pred izidom Dolgcajta ali po tem, sem videl človeka, ki mi je sledil. Očitno so imeli nekaj časa agenta, zadolženega zame. Pozneje sem izvedel, da so nas hoteli obtožiti, da se zbiramo zaradi politične organiziranosti. Verjetno je to sodilo v preverjanje, in ko so ugotovili, da mi tako naglas ropotamo, da se res ne moremo pogovarjali in kovati zarote, so odnehali.

Ta nadzor je gotovo bil, potem pa je Služba državne varnosti verjetno ugotovila, da gre vendarle le za glasbo. Takrat je bilo v to glasbo vpetih že toliko ljudi, da so se odločili, da tega ne bodo preganjali. Pred petimi leti bi bilo gotovo drugače. Zelo pomembno je tudi, da se je takrat zelo aktivirala Zveza socialistične mladine Slovenije, ki je pod svoje okrilje vzela nova glasbena in družbena gibanja ter jih tako iz podzemlja spravila v javnost ter jih delno legitimizirala, če ne že legalizirala.